Prva Mojzesova knjiga

32 Jakob je nato nadaljeval svojo pot in naproti so mu prišli Božji angeli. 2 Ko jih je zagledal, je rekel: »To je Božji tabor!« Zato je tisti kraj poimenoval Mahanájim*.

3 Potem je Jakob poslal pred seboj sle k svojemu bratu Ezavu v seírsko+ oziroma edómsko deželo.+ 4 Naročil jim je: »Mojemu gospodu Ezavu recite: ‚Tvoj služabnik Jakob ti sporoča: »Pri Labanu sem živel* dolgo časa, vse do zdaj.+ 5 Pridobil sem si govedo, osle, ovce, služabnike in služabnice.+ To ti sporočam, moj gospod, da bi si pridobil tvojo naklonjenost.«‘«

6 Čez čas so se sli vrnili k Jakobu in mu povedali: »Prišli smo do tvojega brata Ezava. Zdaj prihaja k tebi s 400 možmi.«+ 7 Jakob se je zelo prestrašil in je postal zaskrbljen.+ Zato je ljudi, ki so bili z njim, pa tudi drobnico, govedo in kamele razdelil v dva tabora. 8 Mislil si je: »Če bo Ezav napadel en tabor, bo vsaj drugemu taboru uspelo pobegniti.«

9 Jakob je rekel: »O Bog mojega starega očeta Abrahama in Bog mojega očeta Izaka! O Jehova, ti, ki mi govoriš: ‚Vrni se v svojo deželo in k svojim sorodnikom in bom dober s teboj.‘+ 10 Nisem vreden vse ljubezni* in zvestobe, ki si ju do zdaj izkazal meni, svojemu služabniku.+ Le s palico sem prečkal Jordan, zdaj pa nas je za dva tabora.+ 11 Reši me, prosim, pred mojim bratom Ezavom, ker me je strah,+ da bo prišel in napadel mene+ in mame z otroki. 12 Sam si namreč rekel: ‚Gotovo bom dober s teboj in naredil bom, da bo tvojega potomstva* kot morskega peska, ki ga je toliko, da ga ni mogoče prešteti.‘«+

13 Jakob je tisto noč prespal tam. Nato je od tega, kar je imel, za svojega brata Ezava pripravil darilo:+ 14 200 koz, 20 kozlov, 200 ovc, 20 ovnov, 15 30 doječih kamel z mladiči, 40 krav, 10 bikov, 20 oslic in 10 oslov.+

16 Zatem je te živali izročil svojim služabnikom, čredo za čredo, in jim naročil: »Pojdite pred menoj in pustite med čredami nekaj razmika.« 17 Prvemu je še naročil: »Če te bo moj brat Ezav, ko se bosta srečala, vprašal, čigav si in kam greš in čigavo je vse to pred teboj, 18 mu reci: ‚Od tvojega služabnika Jakoba. To je darilo, ki ga pošilja mojemu gospodu Ezavu.+ In tudi on sam gre za nami.‘« 19 Tudi drugemu in tretjemu in vsem, ki so šli za čredami, je naročil: »To povejte Ezavu, ko ga boste srečali. 20 Recite mu tudi: ‚Tvoj služabnik Jakob gre za nami.‘« Rekel si je namreč: »Če ga bom z darilom, ki ga bom poslal pred seboj,+ pomiril, me bo mogoče prijazno sprejel, ko se srečava.« 21 Tako so njegovi služabniki z darili šli pred njim, sam pa je tisto noč ostal v taboru.

22 Še isto noč je s svojima ženama+ ter svojima služabnicama+ in 11 sinovi prečkal Jabók+ na plitvini. 23 Prepeljal jih je na drugo stran reke*, prepeljal pa je tudi vse drugo, kar je imel.

24 Ko je Jakob ostal sam, se je pojavil neki moški in se začel z njim boriti. To je trajalo vse do zore.+ 25 Moški Jakoba nikakor ni mogel premagati, zato se je dotaknil njegovega kolka*, tako da se je Jakobu kolk izpahnil.+ 26 Nato je moški rekel: »Izpusti me, saj se že svita.« Jakob pa mu je rekel: »Ne bom te izpustil, dokler me ne blagosloviš.«+ 27 Moški ga je vprašal: »Kako ti je ime?« Odgovoril je: »Jakob.« 28 Nato mu je rekel: »Ne boš se več imenoval Jakob, ampak Izrael*.+ Boril si se namreč z Bogom+ in ljudmi in si zmagal.« 29 Jakob mu je potem rekel: »Povej mi, prosim, kako ti je ime.« On pa ga je vprašal: »Zakaj sprašuješ po mojem imenu?«+ Zatem je Jakoba blagoslovil. 30 Jakob je tisti kraj poimenoval Penuél*.+ Rekel je namreč: »Videl sem Boga iz oči v oči*, pa sem kljub temu ostal živ.«+

31 Sonce je že vzšlo, ko je Jakob, ki je zaradi kolka šepal, šel mimo Penuéla.+ 32 Izraelovi potomci vse do danes ne jedo kite*, ki je na kolku*, ker se je tisti moški dotaknil Jakobovega kolka na mestu, kjer je kita.