Prva kroniška knjiga
17 Ko se je David nastanil v svoji palači, je preroku Natanu+ rekel: »Glej, jaz živim v palači iz cedrovega lesa,+ Skrinja Jehovove zaveze pa je v šotoru.«+ 2 Natan mu je odgovoril: »Naredi vse, kar želiš, saj je pravi Bog s teboj.«
3 Tisto noč je Bog rekel Natanu: 4 »Pojdi k mojemu služabniku Davidu in mu reci: ‚Tako pravi Jehova: »Ti nisi tisti, ki mi bo zgradil hišo, da bi v njej prebival.+ 5 Od dne, ko sem Izraelce odpeljal iz Egipta, nisem prebival v hiši, ampak sem prebival v šotorih+ in potoval iz enega kraja v drugega. 6 Ali sem ves ta čas, ko sem potoval z Izraelci, kdaj vprašal, zakaj mi niste zgradili hiše iz cedrovega lesa? Ali sem kdaj to vprašal katerega od izraelskih sodnikov, ki sem jih postavil, da bi pasli moje ljudstvo?«‘
7 Zdaj pa reci mojemu služabniku Davidu: ‚Jehova nad vojskami pravi takole: »Jaz sem te odpeljal s pašnikov, od črede, za katero si skrbel, da bi bil voditelj mojega ljudstva.+ 8 S teboj bom, kamor koli boš šel,+ in s tvoje poti bom odstranil vse tvoje sovražnike.+ Naredil bom, da bo tvoje ime kot ime pomembnih ljudi na zemlji.+ 9 Določil bom prostor svojemu ljudstvu Izraelu in ga tja naselil. Živeli bodo tam in nihče jih ne bo več vznemirjal. Hudobni jih ne bodo več zatirali*, kot so to delali nekoč,+ 10 vse od takrat, ko sem svojemu ljudstvu Izraelu začel postavljati sodnike.+ Podredil ti bom vse tvoje sovražnike.+ Poleg tega ti povem: ‚Jaz, Jehova, ti bom postavil hišo*.‘
11 Ko se ti bo življenje izteklo in boš umrl*, bom za tvojega naslednika postavil tvojega potomca*, enega od tvojih sinov,+ in utrdil njegovo kraljevsko oblast.+ 12 On mi bo zgradil hišo+ in jaz bom za vedno utrdil njegov prestol.+ 13 Jaz bom njegov oče, on pa bo moj sin.+ Svoje vdane ljubezni mu ne bom odtegnil,+ kot sem jo odtegnil tistemu, ki je bil pred teboj.+ 14 Za vedno ga bom obdržal v svoji hiši in v svojem kraljestvu.+ Njegov prestol bo ostal za večno.«‘«+
15 Natan je Davidu povedal vse to in celotno videnje.
16 Kralj David je nato prišel pred Jehova in se tam usedel. Rekel je: »Kdo sem jaz, o Bog Jehova? Kaj je moja družina, da si naredil zame vse to?+ 17 In kot da še nisi naredil dovolj zame, za svojega služabnika, o Bog, si govoril tudi o daljni prihodnosti moje hiše*.+ O Bog Jehova, imaš me za človeka, ki je vreden povišanja*. 18 Kaj lahko jaz, tvoj služabnik, še dodam in ti rečem glede časti, ki mi jo izkazuješ, ko pa me tako dobro poznaš?+ 19 O Jehova, razkrivaš svojo veličino in delaš vse te velike stvari, ker ti je mar zame in ker je to v skladu s tvojo voljo.+ 20 O Jehova, nihče ti ni enak,+ razen tebe ni Boga.+ Vse, kar smo slišali na lastna ušesa, potrjuje to. 21 Kateri drug narod na zemlji je kot tvoje ljudstvo Izrael?+ O pravi Bog, ti si Izraelce rešil*, da bi bili tvoje ljudstvo.+ S svojimi velikimi in izjemnimi deli si sebi ustvaril ime,+ ko si izgnal narode pred svojim ljudstvom,+ ki si ga rešil iz Egipta. 22 Izraelce si vzel za svoje ljudstvo za vedno+ in ti, o Jehova, si postal njihov Bog.+ 23 O Jehova, naj se izpolni obljuba, ki si jo izrekel glede mene, svojega služabnika, in glede moje hiše*, in naj tako ostane za vedno. Naj se uresniči, kar si obljubil.+ 24 Naj tvoje ime ostane* in naj bo poveličano+ na vse večne čase, tako da bodo ljudje govorili: ‚Jehova nad vojskami, Izraelov Bog, je Izraelcem res Bog!‘ Naj moja hiša*, hiša tvojega služabnika Davida, ostane trdna pred teboj.+ 25 Ti, moj Bog, si mi namreč razkril, da mi nameravaš zgraditi hišo*. Zato si zdaj jaz, tvoj služabnik, upam obrniti k tebi s to molitvijo. 26 O Jehova, ti si pravi Bog! Ti si glede mene obljubil te dobre stvari. 27 Zato te prosim, blagoslovi mojo hišo* in naj za večno ostane pred teboj! O Jehova, ti si jo namreč že blagoslovil in večno bo deležna tvojega blagoslova.«