Job

17 Moj duh je strt, moji dnevi ugašajo,

čaka me grob.+

 2 Obkrožajo me posmehljivci,+

moje oko mora gledati njihovo uporništvo.

 4 Tem ljudem* si skril preudarnost,+

zato jim ne boš dovolil, da zmagajo.

 5 Prijateljem ponujajo svoje imetje,

njihovim otrokom pa se od lakote dela tema pred očmi.

 6 Bog je povzročil, da se mi ljudje posmehujejo*+

in mi pljuvajo v obraz.+

 7 Od trpljenja mi slabijo oči;+

zdaj sem le še senca samega sebe.

 8 Pošteni se vsemu temu čudijo,

nedolžni se razburjajo zaradi ravnanja hudobnih*.

 9 Pravični bo še naprej ravnal pravično+

in tisti, ki ima čiste roke, postaja vse močnejši.+

10 Toda vi lahko spet pridete in me začnete napadati,

saj do zdaj ni še nihče od vas povedal nič modrega.+

11 Moji dnevi gredo h koncu,+

moji načrti in želje mojega srca so se razblinili.+

12 Iz noči delate dan

in govorite: ‚Zdaj je tema, torej bo kmalu svetloba.‘

13 Še malo bom počakal, pa bo grob* postal moj dom,+

v temi si bom postlal posteljo.+

14 Grobu*+ bom zaklical ‚Ti si moj oče‘,

črvu pa ‚Moja mama, moja sestra‘.

16 Moje upanje se bo spustilo v grob*,

skupaj bova odšla v prah.«+