ANA je bila polno zaposlena s pripravami na potovanje in je skušala čim manj razmišljati o težavah. To naj bi bil srečen čas; njen mož Elkana je imel navado, da je vsako leto z vso družino odpotoval v Šilo, da bi sodeloval pri čaščenju v shodnem šotoru. Jehova je želel, da bi bili takšni dogodki vir radosti. (5. Mojzesova 16:15) In Ani so bila takšna praznovanja nedvomno že od otroštva v veselje. Toda v zadnjih letih se je zanjo marsikaj spremenilo.

Že v zgodnjih jutranjih urah je bilo prav živahno. Vsi, tudi otroci, so se pripravljali za potovanje. Do več kot 30 kilometrov oddaljenega Šila je ta velika družina potovala po hriboviti Efraimovi deželi.c Peš jim je to vzelo dan ali dva. Ana je vedela, kako se bo vedla njena tekmica. Vseeno pa ni ostala doma. S tem je vse do današnjih dni izjemen zgled vsem Božjim častilcem. Nikoli ni modro dopustiti, da drugi s svojim napačnim ravnanjem vplivajo na naše čaščenje Boga. Če bi to storili, bi bili prikrajšani ravno za tiste blagoslove, ki krepijo našo vztrajnost.