Vprašanja bralcev
Kako naj se vedemo pri krščanskem krstu?
To je zanimivo vprašanje in čeprav so mnogi naši bralci že krščeni, jih to zadeva tako, kakor tiste, ki se bodo krstili. Poglejmo si najprej tiste, ki se bodo krstili, se popolnoma potopili pod vodo. Kakšno naj bo njihovo vedenje?
Jezus je v Matevževem evangeliju 28:19, 20 svojim sledilcem naročil, naj gredo in ljudi pridobivajo v učence, jih poučujejo in krščujejo. Krsta ni predstavil kot zelo čustveno doživetje, kot dejanje, ki bi izviralo iz trenutnega vzburjenja. Kot vidimo iz Jezusovega zgleda, je to resen korak. Lukežev evangelij 3:21, EI, pravi: ,Jezus se je tudi dal krstiti. Medtem ko je molil, so se odprla nebesa.‘ Da, naš Vzornik je krst vzel resno, v molitvi. Ne moremo si ga predstavljati, da po prihodu iz vode kaže znamenje zmage, glasno kriči ali privzdiguje roke, kot to zadnje čase nekateri delajo. Jezus se je v molitvi obrnil k svojemu očetu, navzoč pa je bil le Janez Krščevalec.
Vendar Biblija ne namiguje, da mora biti krst resnoben, mrk dogodek, ki zahteva posebno držo ali recitacijo, kot to danes počnejo nekatere krščanske cerkve. Pomisli na binkošti, ko so bili tisoči Judi in proseliti krščansko krščeni. Oni so že preučili Božji zakon in bili v odnosu z Bogom. Zato so se preprosto morali poučiti o Mesiju, Jezusu, ter ga sprejeti. Brž ko so tako naredili, so se lahko krstili.
Dejanja apostolov 2:41 poročajo: »Kateri so torej besedo njegovo radi sprejeli, so bili krščeni.« Weymouthov prevod pa pravi: »Zato so bili tisti, ki so radostno sprejeli njegovo besedo, krščeni.« Vznemirljive vesti o Mesiju so jih vzradostile in gotovo se je ta iskrena radost razširila na sam krst, krst pred radostnimi opazovalci, ki jih je bilo več sto. Celo angeli v nebesih so opazovali ter se veselili. Spomnimo se Jezusovih besed: »Tako, pravim vam, je tudi radost pred angeli Božjimi nad enim grešnikom, ki se izpokori.« (Lukež 15:10)
Obstajajo različni načini, kako lahko vsak od nas ob krstu izrazi oboje: resnost ter radost. V nekaterih cerkvah ti, ki se krstijo, nosijo bela ali črna oblačila. Za takšno zahtevo pa v Svetem pismu ni opore. A nezadostna, razkrivajoča kopalna oprema bi bila tako za moške kakor za ženske, neprimerna. In kot je bilo že omenjeno, naj novokrščenec ne bi ob prihodu iz vode gestikuliral ali pa se vedel, kakor da je osvojil pomembno zmago. Ostala krščanska bratovščina je vesela, da se je novi krstil. Moral pa bi se zavedati, da je ta prikaz vere samo začetni korak na dolgi poti, da si z neoporečnostjo pridobi Božje odobravanje. (Matevž 16:24)
Mi kot opazovalci javnega krsta delimo radost ob tem dogodku, še posebej če se je krstil sorodnik ali nekdo, s katerim smo preučevali Biblijo. Da pa bi je bili popolnoma deležni, moramo s kandidati prisluhniti celotnemu predavanju, jih poslušati, ko javno odgovorijo na postavljeni vprašanji in se pridružiti molitvi. Takšno ravnanje nam bo pomagalo, da bomo imeli na sam krst pravilen pogled, tako kakor nanj gleda Bog. Po krstu naše veselje ne zahteva proslavljanja, šopka rož ali zabave v čast krščenemu. Lahko pa pristopimo k novemu bratu ali sestri, da izrazimo veselje zaradi čudovitega koraka, ki ga je naredil, in mu zaželimo toplo dobrodošlico med krščansko bratovščino.
Če torej povzamemo, bi vsi mi, skupaj s temi, ki se potopijo pod vodo, morali krst obravnavati s primerno resnostjo. To ni čas za glasne čustvene izbruhe, zabave ali razposajenost. Vendar pa to tudi ni resnoben ali mrk čas. Upravičeno smo lahko veseli, da so se nam na poti v večno življenje pridružili novi. In naše nove brate in sestre lahko radostno pozdravimo.