Izpolnili so Jehovovo voljo

Peter oznanjuje ob binkoštih

BILO je milo pomladansko jutro 33. leta n. š. Zrak je polnilo razburjenje. Jeruzalemske ulice je preplavljala živahna množica judov in spreobrnjencev. Prišli so iz dežel, kot so Elam, Mezopotamija, Kapadokija, Egipt in Rim. Kako zanimivo jih je bilo videti v njihovih narodnih nošah in poslušati njihove različne jezike! Nekateri so, da bi bili navzoči pri tem posebnem dogodku, prepotovali skoraj dva tisoč kilometrov. Kateri dogodek pa je bil to? Binkošti, vesel judovski praznik, ki je zaznamoval konec ječmenove žetve. (3. Mojzesova 23:15–21)

Iz daritev na tempeljskem oltarju se je vil dim, in leviti so peli halelske psalme. (113. – 118. psalm) Tik pred deveto zjutraj pa se je zgodilo nekaj osupljivega. Z neba je nastal »šum [. . .] kakor piš silnega vetra« in napolnil vso hišo, kjer je bilo zbranih kakih 120 učencev Jezusa Kristusa. Pismo poroča: »In se jim prikažejo razdeljeni jeziki kakor ognjeni, in sedejo na slehernega med njimi; in vsi se napolnijo svetega Duha in začno govoriti v drugih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.« (Dejanja 2:1–4)

Vsakdo sliši v svojem jeziku

Kmalu se iz hiše vsuje gruča učencev. In glej čudo: množici so lahko govorili v različnih jezikih! Samo predstavljajte si, kako presenečen je bil obiskovalec iz Perzije in kako Egipčan, ko sta slišala Galilejce govoriti v svojem jeziku! Razumljivo je, da je bila množica iz sebe. »Kaj naj to pomeni?« so spraševali. Nekateri so se učencem pričeli posmehovati: »Sladkega vinca so se napili.« (Dejanja 2:12, EI, 13)

Nato pa je vstal apostol Peter in nagovoril množico. Razložil je, da se je s tem čudežnim darom jezikov spolnila Božja obljuba, dana po preroku Joelu: »Izlijem od Duha svojega na vse človeštvo.« (Dejanja 2:14–21; Joel 2:28–32) Da, Bog je na Jezusove učence pravkar izlil svoj sveti duh. To je bil jasen dokaz, da je Jezus vstal od mrtvih in je že bil v nebesih na Božji desnici. »Za gotovo torej,« je rekel Peter, »vedi vsa hiša Izraelova, da je Bog i za Gospoda i za Kristusa postavil tega Jezusa, ki ste ga vi križali.« (Dejanja 2:22–36)

Kako so se poslušalci odzvali? ,Zbodlo jih je v srce,‘ pravi poročilo, ,ter so rekli Petru in drugim apostolom: »Kaj nam je storiti, možje in bratje?« ‘ Peter jim je odgovoril: »Izpokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas.« In kakih 3000 ljudi je tako tudi storilo! Zatem so bili »stanovitni v nauku apostolov«. (Dejanja 2:37–42)

Peter je s prevzemom vodstva pri tem izrednem dogodku uporabil prvega od ,ključev nebeškega kraljestva‘, ki mu jih je Jezus obljubil. (Matevž 16:19) S temi ključi so se odprle posebne prednosti različnim skupinam ljudi. Po prvem ključu so lahko Judje postali z duhom maziljeni kristjani. Po drugem oziroma tretjem ključu so isto možnost kasneje dobili tudi Samarijani oziroma Nejudje. (Dejanja 8:14–17; 10:44–48)

Pouk za nas

To množico judov in spreobrnjencev je bremenila skupnostna odgovornost za smrt Božjega sina, toda Peter jih je vseeno spoštljivo naslovil z »bratje«. (Dejanja 2:29) Ni jih nameraval obsoditi, ampak spodbuditi h kesanju, zato jih je pozitivno nagovoril. Predstavil je dejstva in povedano potrdil s svetopisemskimi navedki.

Današnji oznanjevalci dobre novice storijo prav, če v tem posnemajo Petra. Potruditi bi se morali, da bi s poslušalci našli stično točko in jim nato taktno dopovedovali iz Pisma. Če biblijsko resnico predstavljamo pozitivno, se pravicoljubni odzovejo. (Dejanja 13:48)

Gorečnost in srčnost, ki ju je Peter pokazal na binkoštni dan, nikakor ne gresta skupaj z dogodkom izpred sedmih tednov, ko je apostol zatajil Jezusa. Takrat ga je ohromil strah pred ljudmi. (Matevž 26:69–75) Toda Jezus je prosil zanj. (Lukež 22:31, 32) Apostolu se je po vstajenju tudi prikazal, kar ga je nedvomno okrepilo. (1. Korinčanom 15:5) Peter tako ni nehal verovati. In nedolgo za tem je že pogumno oznanjeval. Tako ni delal le ob binkoštih, ampak do konca življenja.

Kaj pa če smo, podobno kot Peter, naredili kako napako? Pokesajmo se, molimo za odpuščanje in poiščimo duhovno pomoč. (Jakob 5:14–16) Tedaj bomo lahko šli naprej, prepričani, da naš usmiljeni nebeški Oče Jehova, sprejema našo sveto službo. (2. Mojzesova 34:6)