Prispevki, ki razveseljujejo srce

V SPODNJEM okvirčku sta natisnjena dva tipična poziva za prispevke, ki so jih pošiljale religiozne organizacije krščanstva. Imaš občutek, da ti razveseljujeta srce? Komaj! Pa vendar je danes v marsikaterem pogledu potreben denar, da se pospešuje čaščenje, ki ga Bog priznava. Kako pride torej krščanska organizacija do sredstev, ki so potrebna za izvrševanje Božje volje?

Odgovor lahko najdemo, če preiščemo običaje v krščanski skupščini prvega stoletja in besede njenega Ustanovitelja, Jezusa Kristusa. »Dajajte in se vam bo dalo«, je svetoval Jezus po Luki 6:38. »Dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« Ta ponazoritev je bila takrat prava za ušesa Jezusovih poslušalcev. Njihova orientalska oblačila so imela vdelan žep, v katerem so lahko kupljeno shranili ali nosili. Beseda »naročje« ali dobesedno »nedrje« (grško: kolpos) se nanaša na kotanjo, ki nastane, če se gubo ohlapnega oblačila zatakne za pas, in v takšen žep so prodajalci nasuli odmerjeno, kupljeno blago.

Koliko prodajalcev je prodano blago najprej stisnilo in nato streslo, da bi v gubo oblačila stranke lahko vsuli toliko, da bi bilo tega čez rob? Le redki, če sploh kdo! Kristjani pa bodo, nasprotno, sami želi mnogo usmiljenja, če iz sočutja nekaj velikodušno naredijo za potrebne. Mera, ki jo uporabljamo, ko obravnavamo druge, bodisi da gre za velikodušnost ali za skopost, bo služila kot merilo za to, kako bomo želi in sicer ne le od ljudi, temveč tudi — kar je še mnogo važnejše — od Boga. (Primerjaj 2 Korinčanom 9:6; Galačanom 6:7.)

Ker se je Jezus razdajal in svoja sredstva velikodušno delil z drugimi, je sam doživel učinkovitost tega temeljnega načela. Bil je poosebljena velikodušnost. Goreče in nesebično je oznanjeval siromašnim dobro vest o Božjem Kraljestvu. Ni zahteval plačila za svoje usluge niti ni pričakoval plačila. Kljub temu mu nikoli ni nič manjkalo. Ljudje so ga v njegovi službi velikodušno in prostovoljno podpirali. (Luka 7:22; 8:1—3)

Jezusova radodarnost je navedla še druge — Simona Petra, Jakoba, Janeza in ostale izmed dvanajsterice, da so bili velikodušni, saj so se odpovedali vsemu, da so lahko opravljali svojo službo. (Luka 5:10, 11; 9:1—6) Takšna vrsta prispevkov daje danes enake rezultate. Jehovine priče dajejo svoj čas, energijo in sredstva, da bi drugi slišali dobro vest o Božjem Kraljestvu. Ker s svojo oznanjevalsko dejavnostjo razodevajo velikodušnost, so še drugi spodbujeni k izražanju velikodušnosti in se jim pridružijo v oznanjevanju dobre vesti. (Pregovori 11:25)

Razen naše oznanjevalske dejavnosti pa obstoja še en, drugačen prispevek, ki razveseljuje srce. Prispevati denarna sredstva iz pravilnega nagiba in za pravilni namen je pravtako del pravega čaščenja. (2 Korinčanom 9:9—14) Kako so v tem pogledu ravnali kristjani v prvem stoletju?

Kako so to delali prvi kristjani?

Ob nastanku krščanske skupščine leta 33 n. št. je 3000 novokrščenih spreobrnjencev imelo delež »v lomljenju kruha in molitvah«. S kakšnim namenom? Da bi okrepili svojo pravkar pridobljeno vero in da bi »bili stanovitni v nauku apostolov«. (Apostolska dela 2:41, 42)

Judje in proseliti so prišli v Jeruzalem z namenom, da bi bili tam ob praznovanju binkošti. Toda tisti, ki so postali kristjani, so hoteli ostati dlje, da bi se več naučili, in okrepili svojo novo vero. Zato je bilo potrebno poskrbeti za hrano in prenočišča. Nekateri obiskovalci niso imeli pri sebi dovolj denarja, medtem ko so ga imeli drugi preveč. Zato so začasno združili sredstva in potrebnim razdelili gmotne dobrine. (Apostolska dela 2:43—47)

Kako je bilo poskrbljeno za njihovo prehrano in nočitev. Apostoli, ki so delovali kot vodilno telo, so nadzorovali zbiranje in razdeljevanje darovanih dobrin. Zato je prvi videz krščanske skupščine, značilen po vernikih, ki na svoje gmotne stvari niso gledali kot na svojo lastnino, temveč kot na nekaj, kar se naj uporabi v korist cele skupščine. (Apostolska dela 2:44; 4:32) Rečeno je: »Kolikor je bilo namreč posestnikov zemljišč ali hiš, so jih prodajali in ceno za prodane stvari prinašali ter polagali k nogam apostolov. Delilo pa se je vsakemu, kakor je kdo česa potreboval.« (Apostolska dela 4:34, 35, EI)

Prodaja zemljišč in deljenje vseh stvari je bila popolnoma prostovoljna stvar. Nihče ni bil prisiljen, da kaj proda ali kaj prispeva; s tem se seveda prav tako ni spodbujalo k siromaštvu. Ni šlo za to, da bi bogati verniki prodali vse svoje imetje in postali siromašni. Svojo lastnino so prodajali iz sočutja do sovernikov v takratnih okoliščinah in prispevali so celotni izkupiček, da se je nabavilo, kar je bilo potrebno za pospeševanje interesov Kraljestva. (Primerjaj 2 Korinčanom 8:12—15.)

Iz istega razloga prenašajo danes nekateri posamezniki lastnino na Skupnost Stražnega stolpa ali pa so v svoji oporoki to organizacijo določili za dediča, s čimer so bila vodilnemu telesu Jehovinih prič dana na razpolago sredstva, ki se jih lahko uporabi tam, kjer je najbolj potrebno. Vsi ti prispevki pomagajo pri širjenju duhovne razsvetlitve, kot je bilo tudi ob binkoštih. K nobeni taki stvari se nikogar ne sili.

Rednost je ključ

Približno 20 let po praznovanju binkošti leta 33 n. št. je apostol Pavel spomnil skupščino v Korintu, da je potreben prispevek. »Kar pa se tiče zbiranja darov za svete, storite tudi vi tako, kakor sem naročil cerkvam (skupščinam, NS) v Galiciji«, je pisal. Nato je še dodal nasvet: »Vsak prvi dan v tednu naj vsak izmed vas doma deva na stran in nabira, kolikor mu je mogoče, da se zbiranje ne bo opravljalo šele tedaj, ko pridem. Ko pa pridem, bom tiste, ki jih boste potrdili, s pismom poslal, da poneso vaše darove v Jeruzalem.« Pri odločitvi, koliko naj se prispeva, je bila verjetno vključena cela družina, vseeno, če je bila bogata ali revna, ker se je to dogajalo »doma«. (1 Korinčanom 16:1—3, EI)

Postopek, ki ga je predlagal Pavel glede prispevanja, je uporaben tudi v današnji krščanski skupščini? Kako? Rednost je ključ za to. Če mora skupščina plačevati mesečno najemnino in stroške za prostor, kjer se zbira ali za Kraljevsko dvorano, tedaj »pri prispevkih ne gre toliko za znesek, temveč za to, da se redno, vsak teden ali vsak mesec da nekaj na stran za interese Kraljestva«, je rečeno v nekem pismu Podružnice v Peruju. Ti ta misel ugaja? Celo otroke se lahko pouči, da je redno dajanje prispevkov sestavni del njihovega čaščenja.

Če se torej daje prispevke s pravilnim nagibom in za pravilni namen, razveseljujejo tako Božje kot tudi človekovo srce. V Drugem pismu Korinčanom 9:7 piše: »Vsak naj da, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega dajalca ljubi Bog.«

[Okvir na strani 27]

METODE, UPORABLJENE V KRŠČANSTVU

»Gospod mi je dejal, naj vam pišem to pismo... Za nič na svetu vam ne bi poslal takšnega pisma, če mi ne bi bil Bog dejal, naj vam napišem to pismo in vam povem, da Vas bo blagoslovil, kot Vas še nikoli ni blagoslovil, če mi boste hitro poslali 20 dolarjev za pomoč.« (Pismo kanadskega duhovnika s podpisom »Vas služabnik in partner«).

»Odprite to sveto maziljno olje (ne zapravite niti ene kapljice). V tem olju vere je Jezus. Naredite z njim križ na Vaše čelo, nato pojdite polni vere sami v sobo, in vzemite ves denar, ki ga imate, in naredite na vsak bankovec križ, da bi Bog rešil Vaše denarne probleme in pomnožil Vaš denar po Luki 6:38. ... Ko s tem svetim oljem mazilite denar, ki ga imate, mazilite vsak bankovec, ki ga imate. Na vsak bankovec naredite križ. Na največji bankovec — bodisi 20, 10 ali 5 dolarjev, ki ga imate, naredite z oljem križ, in ga pošljite za Božje delo«. (Pismo »prečastitega« iz ZDA, s podpisom: »Že 30 let Božji prerok«.)

[Okvir na strani 29]

Kako nekateri prispevajo za delo Kraljestva

◆ DARILA: Nekatere osebe pošiljajo svoje darove in prispevke neposredno Podružnici v deželi, kjer prebivajo. Prenese se lahko tudi posest. Pri darilih naj se vedno pošlje tudi kratko pismo, v katerem se pojasni, da gre za prostovoljni prispevek.

◆ PRISPEVKI S POGOJEM: Denar, vrednostne papirje in lastnino se lahko da Skupnosti na razpolago s pogojem, da se v primeru osebne potrebe darovalcu vrne. S tem se preprečijo stroški in s priznavanjem veljavnosti oporok povezane negotovosti, in s tem se tudi zagotovi, da Skupnost v primeru smrti postane dejanski lastnik.

◆ ZAVAROVALNINE: Skupnost Stražnega stolpa se lahko imenuje za upravičenca v neki polici življenjskega zavarovanja. Na enak način se lahko Skupnosti da na razpolago hranilne knjižice. V vsakem primeru naj se Skupnost o tem obvesti.

◆ OPOROKE: Premoženje ali denar se lahko s pravnoveljavno oporoko da Skupnosti Stražnega stolpa. Kopijo te oporoke naj se pošlje Skupnosti.

Nadaljnje informacije ali nasvet v teh zadevah lahko dobite, če pišete Podružnici Skupnosti.