Evnika in Loida zgledni vzgojiteljici

Jehovovi služabniki vemo, da je to, da otroke učinkovito versko vzgajamo, pomembna odgovornost. Ta naloga je lahko tudi v najlepših časih polna vsakršnih ovir in težav. Tako je še zlasti v primeru, ko se krščanski roditelj spoprijema s tem izzivom v versko razdeljenem domu. Takšne okoliščine niso nove. Sveto pismo nam pripoveduje o roditeljici v prvem stoletju n. š., ki se je znašla v podobnem položaju.

Družina žene po imenu Evnika je živela v Listri, mestu na območju Likaonije v jugoosrednji Mali Aziji. Listra je bilo manj pomembno podeželsko mestece. Bila je rimska kolonija, imenovana Julia Felix Gemina Lustra, ki jo je ustanovil cesar Avgust v branik pred dejavnostmi roparjev v okoliških območjih. Evnika je bila judovska kristjanka, ki je živela v versko razdeljenem domu z grškim soprogom, s sinom Timotejem in svojo materjo Loido. (Dejanja 16:1–3)

V Listri zelo verjetno ni živelo veliko Judov, ker Biblija ne omenja, da bi tam bila kakšna sinagoga, živeli pa so kakih 30 kilometrov stran v Ikoniji. (Dejanja 14:19) Evniki torej ni bilo lahko izražati svoje vere. Timoteja po rojstvu niso obrezali, kar nekatere strokovnjake navaja k domnevi, da je Evnikin mož temu oporekal.

Evnika pa v svojem verovanju ni samevala. Timotej je bil o ,svetih pismih‘ po vsem videzu poučevan po materi, pa tudi babici po materini strani, Loidi.a Apostol Pavel je Timoteja opominjal: »Ostani v tem, česar si se naučil in o čemer si se prepričal [k veri, NW], ker veš, od koga si se učil, in ker od mladih nog [detinstva, Ekumenska izdaja] znaš sveta pisma, ki so te zmožna zmodriti za zveličanje po veri, ki je v Kristusu Jezusu.« (2. Timoteju 3:14, 15)

Vzgoja »od detinstva«

Ko je Pavel dejal, da je Timotej prejemal vzgojo v ,svetih pismih od detinstva‘, je to očitno pomenilo od najzgodnejšega otroštva. To je v skladu z njegovo rabo grške besede (bréphos), ki se običajno nanaša na novorojenčka. (Primerjaj Lukež 2:12, 16.) Evnika je torej od Boga dano obveznost vzela resno in ni zgubljala časa, da ga ne bi že v samem začetku vzgajala tako, da bi mu pomagala zrasti v Božjega predanega služabnika. (5. Mojzesova 6:6–9; Pregovori 1:8)

Timotej se je »prepričal k veri« v svetopisemske resnice. Po nekem grškem leksikonu beseda, ki jo je Pavel tukaj uporabil, pomeni »biti trdno prepričan o« čem. Nedvomno je bilo potrebnega veliko časa in truda, da se je takšno močno prepričanje vsadilo globoko v Timotejevo srce, s tem ko se mu je pomagalo, da je iz Božje Besede lahko povzel sklepe in vanjo veroval. Po vsem videzu sta ga takrat obe, Evnika in Loida, neutrudno poučevali iz svetih spisov. In kolikšno nagrado sta ti pobožni ženi želi! Pavel je o Timoteju lahko napisal: »Imam v mislih nelicemersko vero tvojo, ki je bivala najprej v babici tvoji Loidi in materi tvoji Evniki, preverjen sem pa, da je tudi v tebi.« (2. Timoteju 1:5)

Kako zelo pomembno vlogo sta Evnika in Loida imeli v Timotejevem življenju! Pisec David Read je glede tega izjavil: »Če bi apostol menil, da ne šteje nič razen Timotejeve lastne spreobrnitve, bi ga na to kar takoj spomnil. Toda o Timotejevi veri je najprej rekel, da je že ,živela v Loidi [. . .] in Evniki‘.« Pavlova izjava glede Loidine, Evnikine in Timotejeve vere kaže, da svetopisemska vzgoja, ki jo starša in tudi stari starši dajejo otroku, pogosto najbolj odloča o njegovih prihodnjih duhovnih obetih. Ali naj to ne bi navedlo družinskih članov, da resno razmislijo o tem, kaj naredijo za to, da bi izpolnili to odgovornost do Boga in svojih otrok?

Pavel je mogoče razmišljal tudi o tem, kakšno družinsko vzdušje sta Loida in Evnika ustvarjali. Apostol jih je verjetno obiskal na domu, ko se je okrog leta 47/48 n. š. prvič ustavil v Listri. Ženi sta se verjetno takrat spreobrnili h krščanstvu. (Dejanja 14:8–20) Morda so topli, srečni odnosi v tistem domu vplivali na Pavlovo izbiro besed, ko je o Loidi govoril kot o Timotejevi »babici«. Po mnenju strokovnjaka Ceslasa Spicqa je grška beseda, ki jo je Pavel uporabil (mámme v primerjavi s klasično in spoštljivo téthe) »otroška ljubkovalna beseda« za staro mati, ki v tem besedilu daje »odtenek domačnosti in navezanosti«.

Timotejev odhod

Ne ve se točno, kakšen je bil Evnikin zakonski status, ko je Pavel drugič obiskal Listro (okrog leta 50 n. š.). Veliko strokovnjakov domneva, da je bila vdova. Kakor koli že, Timotej je pod materinim in babičinim vodstvom zrastel v krepostnega mladeniča, takrat starega verjetno kakih 20 let. O njem »so dobro pričali bratje, ki so bili v Listri in Ikoniji«. (Dejanja 16:2) V Timotejevo srce je bila očitno vsajena želja, da bi širil dobro novico o Kraljestvu, ker je sprejel Pavlovo povabilo, naj z njim in Silom odpotuje na misijonarsko potovanje.

Predstavljajte si, kako sta se Evnika in Loida počutili tik pred njegovim odhodom! Vedeli sta, da so apostola Pavla ob prvem obisku njihovega mesteca kamenjali in ga pustili, misleč, da je mrtev. (Dejanja 14:19) Njima torej ni bilo lahko pustiti Timoteja oditi. Zelo verjetno sta se spraševali, kako dolgo ga ne bo in ali se bo varno vrnil. Mati in stara mati sta ga kljub takšnim mogočim skrbem gotovo spodbudili, naj sprejme posebno prednost, s katero bo lahko bolj vsestransko služil Jehovu.

Dragocen pouk

Če skrbno razmišljamo o Evniki in Loidi, se lahko veliko naučimo. Vera ju je navedla, da sta Timoteja duhovno pravilno vzgajali. Zrel, trden zgled bogovdanosti, ki ga stari starši dajo svojim vnukom ter drugim, lahko gotovo koristi vsej krščanski občini. (Titu 2:3–5) Evnikin zgled enako spominja matere z neverujočim možem, da so odgovorne svoje otroke duhovno poučevati, in na to, kako nagrajujoč je lahko tak pouk. To delati lahko včasih zahteva velik pogum, še zlasti če oče ni naklonjen ženinemu verovanju. Zahteva pa tudi takt, saj krščanska žena mora spoštovati soprogovo glavarstvo.

Loida in Evnika sta bili za svojo vero, trud in samoodpovedovanje nagrajeni tako, da sta videli sina, ki je tako duhovno napredoval, da je postal odličen misijonar in nadzornik. (Filipljanom 2:19–22) Da svoje otroke učimo svetopisemskih resnic, danes podobno terja čas, potrpežljivost in odločnost, vendar je zaradi lepih rezultatov tudi res vredno vsega tega truda. Številni zgledni mladi kristjani, ki so v versko razdeljenih domovih »od detinstva« poučevani o ,svetih pismih‘, svojemu vernemu roditelju prinašajo veliko veselja. In kako resnično pravi pregovor: ,Roditeljica modrega naj se raduje!‘ (Pregovori 23:23–25)

Apostol Janez je o svojih duhovnih otrocih dejal: »Večjega veselja nimam od tega, da slišim, da otroci moji žive v resnici.« (3. Janezov 4) V teh besedah izražene občutke prav gotovo uživajo tudi mnogi, ki so se izkazali tako kakor Evnika in Loida, zgledni vzgojiteljici.

[Podčrtna opomba]