Druga Samuelova knjiga

12 Zato je Jehova poslal k Davidu Natana.+ Natan je prišel k Davidu+ in mu rekel: »V nekem mestu sta živela dva moška. Eden je bil bogat, drug pa reven. 2 Bogati je imel zelo veliko ovc in goveda,+ 3 revni pa ni imel drugega razen ene majhne ovčice, ki jo je kupil.+ Skrbel je zanjo in rasla je ob njem in njegovih sinovih. Jedla je pri njem, čeprav sam ni imel veliko, pila je iz njegove čaše in spala v njegovem naročju. Bila mu je kot hči. 4 Nekega dne je bogataš dobil obisk. Vendar ni hotel vzeti nobene svoje živali, ne ovce ne goveda, da bi pripravil obrok popotniku, ki je prišel k njemu. Raje je revnemu vzel njegovo ovčico in jo pripravil človeku, ki ga je obiskal.«+

5 Takrat se je David zelo razjezil na tega človeka in je Natanu rekel: »Človek, ki je to naredil, si zasluži smrt! To drži, kot drži, da je Jehova živi Bog.+ 6 Ker je to naredil in ni imel sočutja, mora za ovčico povrniti štirikratno.«+

7 Natan pa je rekel Davidu: »Ti si ta človek! Izraelov Bog Jehova govori takole: ‚Jaz sem te mazilil za kralja nad Izraelom+ in jaz sem te rešil pred Savlom.+ 8 Izročil sem ti vse, kar je imel tvoj gospodar,+ v naročje sem ti dal njegove žene+ in ti tudi podelil oblast nad Judom in ostalim Izraelom.+ In če to ne bi bilo dovolj, bi ti bil pripravljen dati še več.+ 9 Zakaj si zaničeval Jehova* in si naredil, kar prepoveduje? Z mečem si ubil Hetéjca Urija!+ Z mečem Amóncev si ga ubil, potem pa si njegovo ženo vzel sebi za ženo.+ 10 Ker si me zaničeval s tem, da si si za ženo vzel ženo Hetéjca Urija, bodo od sedaj mnogi v tvoji družini umrli nasilne smrti*.‘+ 11 Jehova govori takole: ‚Nad tebe bom poslal nesrečo in prišla bo iz tvoje družine.+ Pred tvojimi očmi ti bom vzel žene in jih dal drugemu moškemu*+ in on bo spal z njimi pri belem dnevu.+ 12 Ti si vse počel skrivaj,+ jaz pa bom to naredil pri belem dnevu in pred vsem Izraelom.‘«

13 David je rekel Natanu: »Grešil sem proti Jehovu.«+ Natan pa mu je odgovoril: »Jehova ti greh odpušča.+ Ne boš umrl.+ 14 Ker pa je bilo to, kar si naredil, skrajno nespoštljivo do Jehova, bo sin, ki se ti je pravkar rodil, umrl.«

15 Natan se je zatem vrnil domov.

Jehova pa je povzročil, da je otrok, ki ga je Davidu rodila Urijeva žena, zbolel. 16 David je pravega Boga rotil glede dečka. Strogo se je postil, ponoči pa je v svoji sobi spal na tleh.+ 17 Starejši dvorjani so ga obstopili in ga skušali prepričati, naj vstane, toda on ni hotel in tudi jedel ni z njimi. 18 Sedmi dan pa je otrok umrl, toda dvorjani so se Davidu bali to povedati. Govorili so: »Ko je bil otrok še živ, nas ni poslušal. Le kako mu bomo zdaj povedali, da je otrok umrl? Lahko naredi kaj strašnega!«

19 Ko je David videl, da njegovi dvorjani šepetajo med seboj, je razumel, da je otrok umrl. Vprašal jih je: »Ali je otrok umrl?« Odgovorili so: »Umrl je.« 20 David je vstal, se umil, natrl z oljem+ in preoblekel. Šel je v Jehovovo hišo+ in se tam priklonil. Nato se je vrnil v svojo palačo. Naročil je, naj mu prinesejo hrano, in je jedel. 21 Dvorjani so mu rekli: »Kako naj si razlagamo to, kar delaš? Ko je bil otrok še živ, si se postil in jokal. Takoj ko je umrl, pa si vstal in jedel.« 22 Odgovoril je: »Ko je bil otrok živ, sem se postil+ in jokal, ker sem si mislil: ‚Morda se me bo Jehova usmilil in bo pustil otroka živeti.‘+ 23 Zakaj bi se postil zdaj, ko je mrtev? Ali ga lahko pripeljem nazaj?+ Jaz bom šel k njemu,+ ampak on se ne bo vrnil k meni.«+

24 Potem je David tolažil svojo ženo Batšébo.+ Šel je k njej in spal z njo. Čez čas je rodila sina in dobil je ime Salomon*.+ Jehova je imel dečka zelo rad,+ 25 zato je po preroku Natanu+ naročil, naj se imenuje Jedidjá*. Jehova ga je namreč imel zelo rad.

26 Joáb pa se je še naprej bojeval proti amónskemu+ mestu Rába+ in zavzel je kraljevi del mesta*.+ 27 Zato je poslal sle k Davidu s sporočilom: »Napadel sem Rábo+ in že zavzel vodno mesto*. 28 Zdaj pa zberi preostalo vojsko, postavi tabor blizu mesta in ga v celoti zavzemi. Drugače bom to naredil jaz in se bodo zasluge za to pripisale meni*.«

29 David je torej zbral vojsko, šel v napad na Rábo in jo zavzel. 30 Malkámu* je z glave snel krono, ki je bila narejena iz enega talenta* zlata in okrašena z dragimi kamni. Krono so položili Davidu na glavo. Poleg tega je David iz mesta odnesel zelo veliko plena.+ 31 Ljudi, ki so v njem živeli, pa je odpeljal in jim naložil žaganje kamna, delo z železnimi sekirami in drugim ostrim železnim orodjem ter izdelovanje opeke. Tako je naredil v vseh amónskih mestih. Nazadnje se je z vso vojsko vrnil v Jeruzalem.