Nehemija
5 Možje in njihove žene so se glasno pritoževali čez svoje judovske brate.+ 2 Nekateri so govorili: »Imamo veliko sinov in hčera. Potrebujemo žito, da bomo imeli kaj jesti in bomo preživeli.« 3 Drugi so govorili: »Svoja polja, vinograde in hiše moramo dajati v jamstvo, da bi med lakoto dobili žito.« 4 Spet drugi pa so govorili: »Sposodili smo si denar in zastavili svoja polja in vinograde, da bi kralju plačali dajatev.+ 5 Čeprav smo iste krvi kot naši bratje* in so naši otroci enakovredni njihovim otrokom, moramo mi dajati svoje sinove in hčere za sužnje; in nekatere naše hčere so že sužnje.+ Toda tega ne moremo preprečiti, saj naša polja in naši vinogradi pripadajo drugim.«
6 Ko sem slišal te njihove pritožbe, sem se zelo razjezil. 7 Skrbno sem razmislil o tem v svojem srcu, potem pa sem dostojanstvenikom in namestnikom očitajoče rekel: »Vsak od vas terja obresti* od svojega brata!«+
Nato sem zaradi njih sklical velik zbor. 8 Rekel sem jim: »Mi smo svoje judovske brate, ki so bili prodani drugim narodom, odkupovali, kolikor je to bilo v naši moči. Ali vi zdaj želite prodajati svoje lastne brate,+ mi pa naj jih potem odkupujemo?!« Ob tem so umolknili in niso vedeli, kaj bi rekli. 9 Rekel sem jim še: »To, kar delate, ni v redu. Morali bi živeti tako, kot Bog pričakuje od nas,*+ da nas drugi narodi, naši sovražniki, ne bi sramotili. 10 Jaz, moji bratje in moji služabniki brez obresti posojamo denar in žito. Prosim, naj se posojanje na obresti konča.+ 11 Prosim vas, še danes jim vrnite vse, kar ste izterjali od njih kot obresti: njihova polja,+ vinograde, oljčne nasade in hiše ter en odstotek* denarja, žita, novega vina in olja.«
12 Oni pa so rekli: »Vrnili jim bomo vse to in ne bomo ničesar zahtevali od njih. Naredili bomo točno tako, kot si rekel.« Naročil sem jim, naj pred duhovniki, ki sem jih poklical, prisežejo, da bodo izpolnili to obljubo. 13 Potem sem iztresel to, kar je bilo v gubi* mojega oblačila, in rekel: »Tako bo pravi Bog naredil z vsakim*, ki ne bo izpolnil svoje obljube. Vzel mu bo njegovo hišo in premoženje, tako da bo ostal brez vsega.« Nato so vsi navzoči rekli »Amen!«* in hvalili Jehova. In ljudstvo je ravnalo v skladu s svojo obljubo.
14 Pa še nekaj: Od dne, ko me je kralj Artaksêrks+ postavil za upravitelja+ na Judovem – od 20.+ do 32. leta+ njegovega vladanja, skupaj 12 let – nismo ne jaz ne moji bratje uživali hrane, ki sicer pripada upravitelju.+ 15 Toda prejšnji upravitelji, ki so bili pred menoj, so ljudstvo obremenili in so od njega vsak dan jemali po 40 šeklov* srebra za kruh in vino. Tudi njihovi služabniki so zatirali ljudstvo. Jaz pa nisem ravnal tako,+ ker globoko spoštujem* Boga.+
16 Poleg tega sem pomagal pri delu na obzidju. Tudi vsi moji služabniki so sodelovali pri delu, vendar revnim nismo vzeli niti enega polja.+ 17 Pri moji mizi je jedlo 150 Judov in namestnikov pa tudi tisti, ki so prišli k nam iz drugih narodov. 18 Vsak dan so na moje stroške* pripravili enega bika, šest najboljših ovc in ptice, vsakih deset dni pa so prinesli še veliko različnih vrst vina. Kljub temu nisem zahteval hrane, ki pripada upravitelju, ker je bilo ljudstvo zaradi dela že tako ali tako obremenjeno. 19 »O moj Bog, ne pozabi me in me blagoslovi* za vse, kar sem naredil za to ljudstvo!«+