Job
30 Zdaj pa se mi posmehujejo ljudje,+
ki so mlajši od mene,
katerih očetom ne bi dovolil niti tega,
da se približajo psom, ki pazijo mojo čredo.
2 Kakšno korist sem imel od moči njihovih rok?
Njihova krepkost jih je zapustila.
3 Zaradi pomanjkanja in lakote so izčrpani,
glodajo, kar najdejo v izsušeni pokrajini,
ki je bila razdejana in opustošena.
5 Ljudje jih podijo iz svoje sredine,+
vpijejo za njimi kakor za tatovi.
6 Živijo na pobočjih sotesk*,
v podzemnih jamah in skalnih votlinah.
7 Vpijejo iz grmičevja,
stiskajo se med koprivami.
8 Kot sinovi neumnežev in ničvrednežev
so bili pregnani* iz dežele.
11 Bog me je razorožil* in ponižal,
zato se brez zadržkov spravljajo name.
12 Z desne me napadajo kakor drhal.
Prisilili so me v beg,
potem pa mi zaprli pot, da bi me uničili.
14 Prihajajo kakor skozi veliko luknjo v obzidju,
spravljajo se name v moji nesreči.
15 Prevzel me je velik strah,
moje dostojanstvo je odletelo, kakor bi ga odnesel veter,
moje upanje na rešitev je izginilo kakor oblak.
19 Bog me je vrgel v blato,
od mene sta ostala samo prah in pepel.
20 Kličem te na pomoč, pa mi ne odgovarjaš,+
stojim pred teboj, ti pa me samo gledaš.
21 Okrutno si se obrnil proti meni,+
z vso svojo močjo me napadaš.
22 Dviguješ me in me nosiš z vetrom,
potem pa me v nevihti premetavaš sem ter tja*.
23 Vem, da me boš pahnil v smrt,
v hišo, v katero na koncu odidejo vsi ljudje.
25 Ali nisem jokal zaradi tistih, ki so preživljali težke čase*?
Ali nisem bil žalosten zaradi revnega?+
26 Upal sem na dobro, pa je prišlo húdo,
pričakoval sem svetlobo, pa je prišla tema.
27 Vse v meni neprestano kipi,
zadeli so me dnevi stiske.
28 Potrt hodim naokrog,+ nikjer ne vidim sonca.
Med zbranimi ljudmi vstanem in kličem na pomoč.
29 Šakalom sem postal brat
in nojem prijatelj.+
31 Moja harfa igra le še žalostinke
in moja piščal samo otožne pesmi.