Januar

Jezus je zagledal žalujočo mamo, nato pa se mu je zasmilila. (Luk. 7:13) Vendar ni samo čutil z njo, ampak je sočutje tudi pokazal. Gotovo ji je v pomirjujočem tonu rekel: »Ne joči več.« Nato je na lastno pobudo nekaj naredil zanjo. Sina je obudil in ga »vrnil njegovi mami«. (Luk. 7:14, 15) Kaj se lahko naučimo iz čudeža, ko je Jezus obudil vdovinega sina? Nekaj se naučimo o tem, kako lahko pokažemo sočutje do žalujočih. Podobno kot Jezus smo lahko sočutni do žalujočih tako, da dobro opazujemo. Lahko prevzamemo pobudo in rečemo ali naredimo kaj, s čimer jim pomagamo in jih potolažimo. (Preg. 17:17; 2. Kor. 1:3, 4; 1. Pet. 3:8) Že preproste besede in majhna dejanja lahko veliko pomenijo. (w23.04 str. 5, odst. 13–str. 6, odst. 15)

Čeprav Jezus ve, da je njegov prijatelj Lazar že umrl, ostane tam, kjer je, še dva dni, nato pa odpotuje v Betanijo. Ko pride tja, je Lazar že štiri dni mrtev. Jezus namerava narediti nekaj, kar bo koristilo njegovim prijateljem in oslavilo Boga. (Jan. 11:6, 11, 17) Iz tega poročila se naučimo nekaj o prijateljstvu. Ko sta Marija in Marta poslali Jezusu sporočilo, ga nista prosili, naj pride v Betanijo. Rekli sta samo, da je njegov dragi prijatelj bolan. (Jan. 11:3) Ko je Lazar umrl, bi ga Jezus lahko obudil na daljavo. Vendar se je odločil, da gre v Betanijo, da bi lahko bil z Marijo in Marto. Ali imaš kakšnega prijatelja, ki ti bo priskočil na pomoč, ne da bi ga za to moral prositi? Potem veš, da se lahko v stiski zaneseš nanj. (Preg. 17:17) Bodimo drugim takšni prijatelji, kot je bil Jezus. (w23.04 str. 10, odst. 10, 11)

Ko prestajamo preizkušnjo, morda mislimo, da Jehovov novi svet ne bo nikoli prišel. Ali to pomeni, da nam je vera oslabela? Ni nujno. Razmisli o ponazoritvi. Sredi hude zime mogoče mislimo, da poletja nikoli ne bo. Pa vendar pride. Podobno se nam takrat, ko smo obupani, mogoče zdi, da novi svet ne bo nikoli prišel. Toda če imamo močno vero, vemo, da se bodo Božje obljube izpolnile. (Ps. 94:3, 14, 15; Heb. 6:17–19) Ker smo o tem prepričani, nam je čaščenje Jehova še naprej najpomembnejše v življenju. Poglejmo še eno področje, na katerem potrebujemo močno vero – oznanjevanje. Številnim ljudem se zdi dobra novica o prihodu Božjega novega sveta preveč lepa, da bi bila resnična. (Mat. 24:14; Ezek. 33:32) Nikoli se ne navzemimo njihovih dvomov. Da se to ne bi zgodilo, je dobro, da si krepimo vero. (w23.04 str. 27, odst. 6, 7, str. 28, odst. 14)

Ali si se že kdaj spraševal, ali Jehova odgovarja na tvoje molitve? Če si se, nisi edini. Odgovor na to vprašanje zanima številne naše brate in sestre, še posebej takrat, ko preživljajo težke čase. Če trpimo, morda tudi težko ugotovimo, kako Jehova odgovarja na naše molitve. Zakaj smo lahko prepričani, da Jehova odgovarja na molitve svojih častilcev? Iz Svetega pisma izvemo, da nas ima Jehova zelo rad in da smo mu dragoceni. (Hag. 2:7; 1. Jan. 4:10) Zato nas vabi, naj se v molitvah k njemu obračamo po pomoč. (1. Pet. 5:6, 7) Želi nam pomagati, da bi mu ostali blizu in se uspešno spoprijemali s težavami. V Svetem pismu lahko beremo veliko poročil o tem, kako je Jehova odgovoril na molitve svojih služabnikov. Se spomniš katerega od njih? (w23.05 str. 8, odst. 1–4)

Marija glede svoje vere ni bila odvisna od Jožefa, ampak je imela svoj odnos z Jehovom. Dobro je poznala Svete spise. Redno si je tudi jemala čas za poglobljeno premišljevanje. (Luk. 2:19, 51) Brez dvoma je bila zaradi svoje duhovnosti čudovita žena. Danes se mnoge žene trudijo posnemati Marijo. Sestra Emiko na primer pove: »Ko sem bila še samska, sem imela svojo duhovno rutino. Ko pa sem se poročila, sem ugotovila, da glede svoje vere postajam odvisna od moža, ker je bil on tisti, ki je molil za naju in vodil pri čaščenju. Spoznala sem, da sem sama odgovorna za svoj odnos z Jehovom. Zato si zdaj vzamem čas, da sem sama z Bogom – da molim, berem Sveto pismo in razmišljam o prebranem.« (Gal. 6:5) Ko žene krepite svoje prijateljstvo z Jehovom, bo vaš mož imel še več razlogov, da vas hvali in ljubi. (Preg. 31:30) (w23.05 str. 22, odst. 6)

Globoko spoštovanje do Jehova nam ni položeno že v zibelko, ampak si ga moramo pridobiti. To lahko med drugim delamo tako, da raziskujemo njegovo stvarstvo. Bolj ko v stvareh, ki jih je naredil, vidimo njegovo modrost, moč in močno ljubezen do nas, bolj ga bomo spoštovali in ljubili. (Rim. 1:20) Globoko spoštovanje do Boga lahko razvijamo tudi tako, da redno molimo. Več ko molimo, bolj resničen nam postane Jehova. Vsakič, ko ga prosimo, naj nam pomaga zdržati v preizkušnji, se spomnimo na njegovo izjemno moč. Vsakič, ko se mu zahvalimo, da je za nas dal svojega Sina, se spomnimo, kako zelo rad nas ima. In vsakič, ko ga goreče prosimo, ko imamo kakšno težavo, se spomnimo, kako moder je. Ko tako molimo, Jehova še bolj spoštujemo. In še bolj smo odločeni, da ne bomo storili ničesar, kar bi poškodovalo naše prijateljstvo z njim. (w23.06 str. 15, odst. 6, 7)

Jehova, ki je vrhovni zakonodajalec, je svojemu ljudstvu vedno dal jasne zakone. Na primer, vodstveni organ v prvem stoletju je omenil tri področja, na katerih moramo kristjani ostati neomajni: 1. zavračati moramo malikovanje in častiti samo Jehova, 2. spoštovati moramo svetost krvi in 3. držati se moramo visokih moralnih meril, ki so zapisana v Svetem pismu. (Apd. 15:28, 29) Kako lahko kristjani ostanemo neomajni na teh treh področjih? Tako da častimo samo Jehova in ga ubogamo. Jehova je Izraelcem zapovedal, naj bodo vdani izključno njemu. (5. Mojz. 5:6–10) Jezus je, ko ga je skušal Hudič, jasno povedal, da moramo častiti samo Jehova. (Mat. 4:8–10) Zato ne častimo podob. Prav tako ne častimo ljudi, pa naj so verski voditelji, politični vladarji ali zvezdniki iz sveta športa in zabavne industrije – ne poveličujemo jih, kot da so bogovi. Ne častimo nikogar drugega, razen tistega, ki je »vse ustvaril«. (Raz. 4:11) (w23.07 str. 14, odst. 3–str. 15, odst. 4)

Satanov svet je obseden s spolno nemoralo in pornografijo. (Efež. 4:19) Zato je pomembno, da razvijamo globoko spoštovanje do Boga in se odvračamo od slabega. V 9. poglavju Pregovorov beremo o modrosti in neumnosti, ki sta predstavljeni kot dve ženski. Obe ženski vabita neizkušene oziroma tiste, »ki ne znajo modro presojati«. Tako rekoč jih vabita k sebi na obrok. (Preg. 9:1, 4–6) Vendar je od tega, na katero vabilo se odzovejo, odvisno, kako se bo za njih končalo. Razmislimo o vabilu »neumne ženske«. (Preg. 9:13–18) Glasno govori: »Kdor je neizkušen, naj pride k meni!« In posledice? »Njena hiša je polna nemočnih mrtvecev.« Opozorjeni smo pred »pokvarjeno« in »nemoralno žensko«. Za njeno hišo je rečeno, da se »pogreza v smrt«. (Preg. 2:11–19) V Pregovorih 5:3–10 pa smo opozorjeni še pred eno »pokvarjeno žensko«, katere »noge se spuščajo v globine smrti«. (w23.06 str. 22, odst. 6, 7)

Starešine morajo biti za zgled v razumnosti. (1. Tim. 3:2, 3) Na primer, starešina, ki je starejši od drugih starešin, ne bi smel pričakovati, da bo njegovo mnenje vedno sprejeto samo zaradi njegove starosti. Zaveda se, da lahko Jehovov duh spodbudi kogar koli v starešinstvu, da pove nekaj, kar bo prispevalo k modri odločitvi. In če ni kršeno nobeno svetopisemsko načelo, razumen starešina z veseljem podpre odločitev večine, tudi če je mnenja, da bi bila drugačna odločitev boljša. Če smo razumni, smo bogato blagoslovljeni. Boljše se razumemo z našimi brati in sestrami in v občini vlada mir. Druženje z brati in sestrami, ki imajo različne osebnosti in prihajajo iz različnih kultur, nam prinaša veselje. Kljub temu da smo tako različni, to ne ovira naše enotnosti. In kar je najpomembnejše, srečni smo, ker vemo, da s tem posnemamo našega razumnega Boga, Jehova. (w23.07 str. 25, odst. 16, 17)

Daniel je prerokbe preučeval s pravim motivom – želel je izvedeti resnico. Bil je tudi ponižen. Zavedal se je, da Jehova pomaga razumeti prerokbe tistim, ki ga poznajo in živijo po njegovih visokih merilih. (Dan. 2:27, 28) Ponižnost je pokazal tako, da je Jehova prosil za pomoč. (Dan. 2:18) Bil je tudi temeljit. Raziskoval je Svete spise, ki so mu bili na voljo. (Jer. 25:11, 12; Dan. 9:2) Kako lahko posnemaš Daniela? Preišči svoje motive. Ali svetopisemske prerokbe preučuješ zato, ker si močno želiš spoznati resnico? Potem lahko računaš na Jehovovo pomoč. (Jan. 4:23, 24; 14:16, 17) Nekateri mogoče upajo, da bodo našli dokaze, da Sveto pismo ni navdihnjeno od Boga. Tako bi si lahko brez slabe vesti postavili lastna merila za to, kaj je prav in kaj narobe, in živeli po njih. Mi pa moramo Sveto pismo preučevati s pravimi motivi. (w23.08 str. 9, odst. 7, 8)

Če se primerjamo z drugimi, se lahko obremenimo z nerealnimi pričakovanji. (Gal. 6:4) Če to delamo, lahko postanemo zavistni in tekmovalni. (Gal. 5:26) Če želimo doseči to, kar so dosegli drugi, čeprav vemo, da tega ne moremo doseči, si lahko škodimo. V Svetem pismu piše, da »od predolgega pričakovanja srce zboli«. (Preg. 13:12) Koliko bolj nas potem lahko potre, če od sebe pričakujemo nekaj, česar sploh ne bomo mogli nikoli doseči! To nam lahko pobere vso energijo in nas upočasni v tekmi za življenje. Od sebe ne pričakuj več, kot pričakuje Jehova. On nikoli ne pričakuje, da mu daš nekaj, česar nimaš. (2. Kor. 8:12) Bodi prepričan, da tega, kar narediš, ne primerja s tem, kar naredijo drugi. (Mat. 25:20–23) Ceni tvojo zvestobo, tvojo zdržljivost in tvoje služenje iz vsega srca. (w23.08 str. 29, odst. 10, 11)

Jehova je uslišal Samsona in naredil čudež. Poskrbel je, da je iz kotanje pritekla voda. Ko se je Samson napil vode, »so se mu povrnile moči in si je opomogel«. (Sod. 15:19) Očitno je ta novi izvir obstajal še leta kasneje, ko je prerok Samuel po navdihnjenju napisal knjigo Sodniki. Ko so Izraelci videli ta izvir, so se verjetno spomnili, da jim bo Jehova v času stiske pomagal, če se bodo zanašali nanj. Tudi mi moramo Jehova prositi za pomoč ne glede na to, kakšne talente ali sposobnosti imamo ali koliko izkušenj smo si pridobili, odkar smo mu začeli služiti. Skromno si moramo priznati, da smo lahko uspešni samo takrat, ko se zanašamo na Jehova. Tako kot so se Samsonu povrnile moči, ko je pil vodo, ki mu jo je priskrbel Jehova, bomo tudi mi duhovno poživljeni, če se bomo okoristili vsega, kar nam Jehova daje. (Mat. 11:28) (w23.09 str. 4, odst. 8–10)

Kaj lahko naredimo, ko smo v napeti situaciji, na primer, ko kdo blati ime našega Boga ali se posmehuje Svetemu pismu? Jehova moramo prositi za njegovega duha in za modrost, da se bomo odzvali blago. Kaj pa, če kasneje ugotovimo, da se nismo odzvali najboljše? Glede tega lahko spet molimo in razmislimo, kaj bi lahko naslednjič naredili boljše. Jehova nam bo dal svojega svetega duha, da se bomo lahko obvladali in ravnali blago. Nekatere svetopisemske vrstice nam lahko pomagajo, da bomo v napeti situaciji znali brzdati svoj jezik. Božji duh nam lahko te vrstice takrat prikliče v misli. (Jan. 14:26) Pomagajo nam lahko na primer načela iz knjige Pregovori. (Preg. 15:18) Ta knjiga nam tudi pokaže, zakaj je dobro, da se v napetih situacijah obvladamo in ostanemo mirni. (Preg. 10:19; 17:27; 21:23; 25:15) (w23.09 str. 15, odst. 6, 7)

Apostol Peter je vedel, da se njegovo življenje izteka. Desetletja je zvesto služil Jehovu, sledil Jezusu, odpiral nova področja za oznanjevanje in služil kot član vodstvenega organa. Ampak s tem njegovega služenja še ni bilo konec. Približno med letoma 62 in 64 n. št. je bil navdihnjen, da napiše dve pismi – 1. in 2. Petrovo pismo, ki sta danes del Svetega pisma. (2. Pet. 1:13–15) Peter je svoji pismi napisal v času, ko so njegovi soverniki morali »prenašati razne preizkušnje«. (1. Pet. 1:6) Hudobni ljudje so skušali krščansko občino okužiti s krivimi nauki in nečistim vedenjem. (2. Pet. 2:1, 2, 14) Kristjane, ki so živeli v Jeruzalemu, je čakal »konec vsega« – skorajšnje uničenje mesta in judovske stvarnosti. (1. Pet. 4:7) Nedvomno sta Petrovi pismi pomagali kristjanom razumeti, kako lahko kljub preizkušnjam ostanejo zvesti in kako se lahko pripravijo na težave, ki so jih še čakale. (w23.09 str. 26, odst. 1, 2)

Tudi mi se tako kot Jezus poslušnosti pogosto naučimo, ko smo v težkih okoliščinah. Ali ti je bilo na primer težko ubogati, ko nam je bilo na začetku pandemije covida-19 naročeno, naj se nehamo zbirati v kraljestvenih dvoranah in naj za nekaj časa ne oznanjujemo več od vrat do vrat? Tvoja poslušnost te je zaščitila in ti pomagala, da si z brati in sestrami ostal enoten. Poleg tega si s tem razveseljeval Jehova. Vsi mi smo zdaj bolje pripravljeni, da bomo ubogali vsa navodila, ki jih bomo dobili med veliko stisko. Od tega bo morda odvisno naše življenje! (Job 36:11) Jehova ubogamo predvsem zato, ker ga imamo radi in ga želimo razveseljevati. (1. Jan. 5:3) Nikoli mu ne bomo mogli poplačati za vse, kar je naredil za nas. (Ps. 116:12) Kar pa lahko naredimo, je to, da ubogamo njega in tiste, ki jim je dal neko mero oblasti nad nami. S tem pokažemo, da smo modri. In vemo, da modri ljudje razveseljujejo Jehovovo srce. (Preg. 27:11) (w23.10 str. 11, odst. 18, 19)

Če bi angel govoril s teboj, ali bi ga pozorno poslušal? Pravzaprav angel danes govori vsem »prebivalcem zemlje, vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu«. Kaj pa govori? »Globoko spoštujte Boga in mu dajte slavo [...]. Častite njega, ki je naredil nebo, zemljo, morje in vodne izvire.« (Raz. 14:6, 7) Jehova je edini pravi Bog in vsi bi ga morali častiti. Res smo lahko hvaležni Jehovu, da nam je dal dragoceno priložnost, da ga lahko častimo v njegovem velikem duhovnem templju! Kaj je duhovni tempelj in kje lahko najdemo več podrobnosti o njem? Duhovni tempelj ni dobesedna zgradba. Je ureditev, ki jo je vpeljal Jehova, da ga lahko na temelju Jezusove odkupne žrtve častimo na njemu sprejemljiv način. Apostol Pavel je to ureditev podrobneje pojasnil v pismu, ki ga je v prvem stoletju napisal hebrejskim kristjanom v Judeji. (w23.10, str. 24, odst. 1, 2)

Leta 522 pr. n. št. je sovražnikom Judov uspelo doseči, da se ponovna gradnja Jehovovega templja prepove. Ampak Zaharija je Judom zagotovil, da bo Jehova s svojim mogočnim svetim duhom odstranil vse ovire. Leta 520 pr. n. št. je kralj Darej odpravil prepoved in jim celo priskrbel sredstva za gradnjo. Poleg tega je tamkajšnjim upraviteljem naročil, naj pomagajo Judom. (Ezra 6:1, 6–10) Jehova je svojim služabnikom obljubil, da jih bo podpiral, če jim bo na prvem mestu gradnja templja. (Hag. 1:8, 13, 14; Zah. 1:3, 16) Po teh spodbudah so se Judje leta 520 pr. n. št. ponovno z veseljem lotili gradnje templja in ga končali v manj kot petih letih. Ker jim je bilo kljub težavam izpolnjevanje Božje volje na prvem mestu, jih je Jehova podpiral. To jim je pomagalo, da so mu služili z veseljem. (Ezra 6:14–16, 22) (w23.11 str. 15, odst. 6, 7)

Čeprav so mnogi ljudje že slišali za Abrahama, pa večina o njem ne ve veliko. Ampak ti o Abrahamu veš zelo veliko. Veš na primer, da v Svetem pismu za njega piše, da je »oče vseh [...], ki verujejo«. (Rim. 4:11) Ampak mogoče se sprašuješ: Ali lahko imam tako močno vero v Jehova, kot jo je imel Abraham? Ja, lahko jo imaš. Da bi si pridobili tako močno vero, je pomembno, da preučujemo njegov zgled. Abraham je vedno naredil to, kar mu je Bog naročil. Preselil se je daleč stran od doma. Desetletja je živel v šotorih. In bil je pripravljen žrtvovati svojega ljubljenega sina Izaka. Z vsem tem je pokazal, da je njegova vera zelo močna. Zaradi takšne vere in del si je pridobil Božje odobravanje in je lahko postal njegov prijatelj. (Jak. 2:22, 23) Jehova želi, da vsi mi – tudi ti – imamo njegovo odobravanje in smo njegovi prijatelji, zato je navdihnil svetopisemska pisca Pavla in Jakoba, da sta pisala o Abrahamovem zgledu. (w23.12 str. 2, odst. 1, 2)

Če si mlada sestra, se nauči dobro komunicirati. Kristjani potrebujemo dobre komunikacijske veščine. Učenec Jakob je nam vsem svetoval to, kar piše v današnjem dnevnem stavku. Ko druge pozorno poslušaš, kažeš empatijo oziroma to, da čutiš z njimi. (1. Pet. 3:8) Če nisi prepričana, da razumeš, kaj ti oseba govori oziroma kako se počuti, ji zastavi ustrezna vprašanja. Preden kar koli rečeš, si vzemi trenutek za razmislek. (Preg. 15:28) Vprašaj se: Ali je to, kar bom rekla, resnično in spodbudno? Ali je taktno in prijazno? Uči se od sester, ki druge skrbno poslušajo in govorijo prijazno. (Preg. 31:26) Bodi pozorna na to, kako se pogovarjajo z drugimi. Boljše ko boš znala komunicirati, boljše odnose boš imela z drugimi. (w23.12 str. 21, odst. 12)

Danes nas lahko Jehova podpira po družinskih članih, prijateljih ali starešinah. Ampak ko si potrt, bi se mogoče najraje umaknil pred vsem svetom. Najboljše bi ti bilo, da te vsi pustijo pri miru. Normalno je, če imaš takšne občutke. Kaj lahko narediš, da bi ti Jehova pomagal? Ne osami se, tudi če si to močno želiš. Ko se osamiš, se lahko zgodi, da ne vidiš več širše slike, ampak da razmišljaš samo o sebi in svojih problemih. Takšno razmišljanje bi te lahko pripeljalo do slabih odločitev. Seveda vsak od nas potrebuje čas zase, in to še posebej, ko se nam zgodi kaj tragičnega v življenju. Če bi dlje časa zavračal družbo, bi morda s tem zavračal pomoč, ki prihaja od Jehova. Sprejmi pomoč družinskih članov, prijateljev in starešin. Glej na njih kot na oporo, ki ti jo nudi Jehova. (Preg. 17:17; Iza. 32:1, 2) (w24.01 str. 24, odst. 12, 13)

Nazirci so se zaobljubili, da si ne bodo strigli las. S tem so pokazali, da so popolnoma podrejeni Jehovu. Na žalost pa se je v izraelski zgodovini večkrat zgodilo, da nazirci niso bili ne spoštovani ne cenjeni. Nazirci so včasih res potrebovali pogum, da so se držali svoje zaobljube in bili drugačni. (Amos 2:12) Ker živimo tako, kot hoče Jehova, ljudje opazijo, da smo drugačni. Potrebujemo pogum, da v službi ali v šoli povemo, da smo Jehovove priče. V svetu ljudje razmišljajo in se obnašajo vse slabše. Zaradi tega nam je verjetno vse težje živeti po svetopisemskih načelih in oznanjevati dobro novico. (2. Tim. 1:8; 3:13) Ampak nikoli ne pozabi, da je Jehova vesel, ko se pogumno trudiš biti drugačen od tistih, ki mu ne služijo. (Preg. 27:11; Mal. 3:18) (w24.02 str. 16, odst. 7, str. 17, odst. 9)

Razmislimo o tem, kako raznolika je bila občina v Rimu. V tej občini niso bili samo Judje, ki so odraščali z Mojzesovim Zakonikom, ampak tudi Nejudje, ki so imeli povsem drugačno preteklost. Nekateri kristjani so verjetno bili sužnji, drugi pa svobodni – mogoče celo lastniki sužnjev. Kako je kristjanom uspelo, da so kljub tem razlikam imeli drug drugega radi? Apostol Pavel jih je spodbudil: »Prisrčno sprejemajte drug drugega.« Kaj je mislil s tem? Izraz, ki je tukaj preveden s »prisrčno sprejemajte«, pomeni nekoga prijazno oziroma gostoljubno sprejeti, na primer v svoj dom ali krog prijateljev. Pavel je Filemonu naročil, naj pobeglega sužnja Onezima prijazno sprejme. (Filem. 17) Priskila in Akvila sta k sebi povabila Apola, ki o krščanstvu ni vedel toliko kot onadva. (Apd. 18:26) Ti kristjani niso dovolili, da razlike ustvarjajo razdore med njimi, ampak so prisrčno sprejemali drug drugega. (w23.07 str. 6, odst. 13)

Zakaj naj bi si želel posvetiti se Jehovu? Glavni razlog je, ker ga imaš rad. Ta ljubezen ne bi smela temeljiti samo na čustvih, ampak tudi na »točnem spoznanju«. (Kol. 1:9) Več ko veš o Jehovu, bolj ga imaš rad. S pomočjo Svetega pisma si se prepričal: 1. da je Jehova resnična oseba, 2. da je navdihnil Sveto pismo in 3. da ima organizacijo, ki jo uporablja za izpolnjevanje svoje volje. Ko se nekdo posveti Jehovu, že pozna osnovne resnice iz Svetega pisma in živi po svetopisemskih merilih. Poleg tega drugim govori o svoji veri, kolikor mu to dopuščajo okoliščine. (Mat. 28:19, 20) Vse bolj ima rad Jehova in želi častiti samo njega. (w24.03 str. 4, odst. 6–str. 5, odst. 8)

Abigajila je bila poročena z Nabalom, ki ga Sveto pismo opiše kot »grobega in zlobnega«. (1. Sam. 25:3) Življenje z njim je moralo biti res težko. Nekega dne je izvedela, da prihaja bodoči Izraelov kralj David ubit njenega moža, ker je žalil njega in moške, ki so bili z njim. (1. Sam. 25:9–13) Ali je Abigajila v tem videla priložnost, da se reši mučnega zakona? Lahko bi enostavno zbežala in pustila, da David naredi to, kar je mislil. Ampak tega ni naredila. Šla je Davidu naproti in ga prepričala, naj njenega moža ne ubije. (1. Sam. 25:23–27) Zakaj je tako ravnala? Abigajila je imela zelo rada Jehova, zato je na zakonsko zvezo gledala tako kot on. Zavedala se je, da je za Jehova zakonska zveza sveta. Želela je delati to, kar mu je všeč, zato je naredila vse, kar je lahko, da bi rešila življenje vsem v svojem domu, tudi svojemu možu. Nič se ni obotavljala. (w24.03 str. 16, odst. 9, 10)

Ali nekateri bratje in sestre v tvoji občini skušajo poenostaviti svoje življenje, da bi lahko naredili več za Jehova? Ali poznaš mlade kristjane, ki se v šoli pogumno trudijo biti drugačni, čeprav jim to ni lahko? Ali je komu zaradi nasprotovanja družinskih članov težko ostati zvest? Izkoristi vsako priložnost, da spodbudiš takšne in jim poveš, da občuduješ njihov pogum in ceniš vse, kar delajo za Jehova. (Filem. 4, 5, 7) Jehova ve, da si iskreno želimo živeti tako, kot je všeč njemu, in da smo se pripravljeni žrtvovati, da bi izpolnili svojo posvetitveno zaobljubo. Izkazuje nam čast s tem, da nam pusti, da se sami odločimo, kaj bomo iz ljubezni žrtvovali zanj. (Preg. 23:15, 16) Bodimo še naprej odločeni, da mu služimo in dajemo svoje najboljše. (w24.02 str. 18, odst. 14, str. 19, odst. 16)

Bližal se je konec leta 29 n. št. Jezus je ravno začel s svojim delovanjem na zemlji. Skupaj s svojo mamo Marijo je bil povabljen na svatbo v Kani. Marija je očitno pomagala skrbeti za goste. Toda med svatbo je prišlo do problema – zmanjkalo je vina. Marija je hitro šla do svojega sina in mu rekla: »Nimajo več vina.« (Jan. 2:1–3) Kaj je naredil Jezus? Vodo je čudežno spremenil v »dobro vino«. (Jan. 2:9, 10) Jezus je med delovanjem na zemlji naredil še veliko drugih čudežev. S svojo čudežno močjo je pomagal na desettisoče ljudem. Samo dva njegova čudeža – ko je nahranil 5000 moških in kasneje 4000 moških – sta morda zajemala več kot 27.000 ljudi, če štejemo še ženske in otroke, ki so bili prav tako prisotni. (Mat. 14:15–21; 15:32–38) Jezus je ob obeh priložnostih tudi ozdravil mnoge, ki so bili bolni. (Mat. 14:14; 15:30, 31) (w23.04 str. 2, odst. 1, 2)

Ko doživiš kaj travmatičnega, se lahko več dni počutiš brez moči in čustveno na tleh. Mogoče se počutiš kot Elija. Najraje kar ne bi vstal, ampak bi samo spal. (1. kra. 19:5–7) Morda potrebuješ pomoč, da bi še naprej služil Jehovu. Jehova nam zagotavlja, da nam bo pomagal, tako kot je to izraženo v današnjem dnevnem stavku. Ko je bil kralj David v stiski in tarča sovražnikov, je Jehovu rekel: »S svojo desnico me podpiraš.« (Ps. 18:35) Jehova nas pogosto podpira tako, da spodbudi druge, da nam pomagajo. Ko je bil David nekoč v stiski, ga je obiskal njegov prijatelj Jonatan, da bi ga spodbudil in potolažil. (1. Sam. 23:16, 17) Podobno je Jehova uporabil Elizeja, da je pomagal Eliju. (1. kra. 19:16, 21; 2. kra. 2:2) (w24.01 str. 23, odst. 10–str. 24, odst. 12)

Iz zgleda ženske, ki predstavlja »pravo modrost«, se naučimo, da je Jehova radodaren in da nam daje veliko dobrega. Iz 9. poglavja Pregovorov izvemo, da je ta figurativna ženska pripravila okusen obrok: »Pripravila je meso, namešala je vino in pogrnila mizo.« (Preg. 9:2) Poleg tega v 4. in 5. vrstici piše: »Tistim, ki ne znajo modro presojati, govori: ‚Pridite, jejte moj kruh.‘« Zakaj naj bi šli v hišo prave modrosti in jedli to, kar nam ponudi? Jehova želi, da bi bili njegovi otroci modri in da bi jim šlo dobro. Noče, da bi se učili po težji poti – skozi boleče izkušnje, ki bi jih grenko obžalovali. Zato »ima za poštene zakladnico modrosti«. (Preg. 2:7) Če imamo globoko spoštovanje do Jehova, mu želimo ugajati. Prisluhnemo njegovim modrim nasvetom in jih z veseljem upoštevamo. (Jak. 1:25) (w23.06 str. 23, odst. 14–str. 24, odst. 15)

Če mislimo, da za Jehova ne moremo narediti veliko, smo lahko prepričani, da ceni ves naš trud, da mu ugajamo. Zakaj smo lahko o tem prepričani? Jehova je preroku Zahariju naročil, naj iz zlata in srebra, ki so ga iz Babilona poslali pregnanci, naredi krono. (Zah. 6:11) Ta »veličastna krona« je bila »v spomin« na njihove velikodušne prispevke. (Zah. 6:14, op.) Lahko smo prepričani, da Jehova ne bo nikoli pozabil našega iskrenega truda, da mu služimo v težkih časih. V teh zadnjih dneh bomo še naprej doživljali težave in razmere se bodo morda v prihodnosti še poslabšale. (2. Tim. 3:1, 13) Ampak ni treba, da smo pretirano zaskrbljeni. Ne pozabimo, kaj je Jehova rekel svojemu ljudstvu v Hagajevih dneh: »Jaz sem z vami. [...] Ne bojte se!« (Hag. 2:4, 5) Tudi mi smo lahko prepričani, da bo Jehova z nami, vse dokler se po svojih najboljših močeh trudimo izpolnjevati njegovo voljo. (w23.11 str. 19, odst. 20, 21)

Jehova bi lahko poskrbel, da napake apostola Petra ne bi bile zapisane v Svetem pismu. Ampak zapisati jih je dal zato, da bi se mi iz njih nekaj naučili. (2. Tim. 3:16, 17) Peter je imel podobne šibkosti in občutke, kot jih imamo mi, zato nam pregledovanje njegovega zgleda lahko pomaga razumeti, da Jehova od nas ne pričakuje popolnosti. Želi, da kljub svojim šibkostim ostanemo zvesti in ne obupamo. Zakaj je pomembno, da ne obupamo? Celo ko imamo občutek, da smo premagali neko šibkost, se nam lahko zgodi, da spet naredimo isto napako. Ampak to nas ne ustavi. Še naprej se trudimo. Vsi kdaj rečemo ali naredimo kaj, kar kasneje obžalujemo. Toda če ne obupamo, nam bo Jehova pomagal, da bomo vse boljši in boljši. (1. Pet. 5:10) Sočutje, ki ga je Jezus pokazal Petru kljub njegovim šibkostim, nas lahko spodbudi, da še naprej služimo Jehovu. (w23.09 str. 20, odst. 2–str. 21, odst. 3)

Marta, ki je izrekla besede v današnjem dnevnem stavku, je imela prav. Jezus bi lahko ozdravil Lazarja, vendar želi narediti nekaj še bolj izjemnega. Obljubi ji: »Tvoj brat bo obujen.« Pove pa ji tudi: »Jaz sem vstajenje in življenje.« (Jan. 11:23, 25) Torej mu je Bog dal oblast nad življenjem in smrtjo. Nekoč prej je obudil neko deklico malo zatem, ko je umrla. Nekega mladega moškega pa je verjetno obudil isti dan, ko je umrl. (Luk. 7:11–15; 8:49–55) Ampak ali lahko obudi nekoga, ki je mrtev že štiri dni in je njegovo truplo že začelo razpadati? K Jezusu pride tudi Marija, Lazarjeva druga sestra. Reče mu isto kot njena sestra: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« (Jan. 11:32) Zelo žalostna je, tako kot so drugi. Ko Jezus vidi, da Marija in drugi ljudje jokajo, ga prevzame globoka žalost. Ker s svojimi prijatelji sočustvuje, se razjoka. Razume, kako boleče je, ko ti umre kdo od ljubljenih. Prav gotovo si močno želi odstraniti vzrok za njihove solze! (w23.04 str. 10, odst. 12–str. 11, odst. 13)