Druga Mojzesova knjiga
16 Kasneje so se Izraelci odpravili iz Elíma. Petnajsti dan drugega meseca po odhodu iz egiptovske dežele so prišli v sinsko pustinjo,+ ki je med Elímom in Sinajem.
2 Vsi Izraelci so v pustinji začeli godrnjati čez Mojzesa in Arona.+ 3 Govorili so jima: »Ko bi nas le Jehova ubil v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa+ in jedli kruh do sitega. Vidva pa sta nas pripeljala v to pustinjo, da bi vse ljudstvo* pokončala z lakoto.«+
4 Jehova je nato Mojzesu rekel: »Glej, z neba vam bom pošiljal kruh, ki bo padal kakor dež.+ Vsak naj gre in si vsak dan nabere toliko, kolikor bo za tisti dan potreboval.+ Tako bom ljudstvo preizkusil, ali bo živelo po mojem zakonu ali ne.+ 5 Šesti dan+ pa naj vsak nabere dvakrat toliko, kolikor bo nabral druge dni, in to pripravi za jed.«+
6 Tako sta Mojzes in Aron vsem Izraelcem rekla: »Zvečer boste resnično spoznali, da vas je iz egiptovske dežele rešil Jehova.+ 7 Zjutraj boste videli Jehovovo slavo, ker je Jehova slišal, kako godrnjate čez njega. Kdo sva midva, da godrnjate čez naju?« 8 Mojzes je še rekel: »Ko vam bo Jehova zvečer dal meso in zjutraj kruh, da se boste najedli do sitega, boste videli, da je Jehova slišal, kako godrnjate čez njega. Kdo pa sva midva? Vi ne godrnjate čez naju, ampak čez Jehova.«+
9 Nato je Mojzes Aronu rekel: »Vsem Izraelcem reci: ‚Pridite pred Jehova, ker je slišal vaše godrnjanje.‘«+ 10 Ko je Aron Izraelcem to povedal, so se obrnili proti pustinji in tam se je v oblaku prikazala Jehovova slava.+
11 Potem je Jehova Mojzesu rekel: 12 »Slišal sem godrnjanje Izraelcev.+ Reci jim: ‚Ob mraku* boste jedli meso in zjutraj se boste nasitili s kruhom.+ Resnično boste spoznali, da sem jaz Jehova, vaš Bog.‘«+
13 Tako so tega večera priletele prepelice in prekrile tabor,+ zjutraj pa se je na tla okoli tabora spustila rosa. 14 Ko je rosa izhlapela, je po pustinji na tleh ležalo nekaj drobnega, zrnatega,+ nekaj, kar je bilo drobno kot slana. 15 Ko so Izraelci to videli, so se med seboj spraševali: »Kaj je to?« Niso namreč vedeli, kaj bi to bilo. Mojzes jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga Jehova daje za hrano.+ 16 Jehova je zapovedal: ‚Vsak naj tega nabere toliko, kolikor potrebuje. Naberite en omer*+ na osebo in pri tem upoštevajte število ljudi v svojem šotoru.‘« 17 Izraelci so naredili tako. Nekateri so nabrali veliko, drugi pa malo. 18 Potem so to zmerili z omerom: tisti, ki je nabral veliko, ni imel preveč in tistemu, ki je nabral malo, ni nič manjkalo.+ Vsak je nabral toliko, kolikor je potreboval.
19 Mojzes jim je nato rekel: »Nihče naj od tega ne pusti nič do jutra.«+ 20 Toda niso ga poslušali. Ko so nekateri pustili nekaj te hrane do jutra, so se v njej zaredili črvi in se je usmradila. Zato se je Mojzes nanje razjezil. 21 Nabirali so jo vsako jutro, toliko, kolikor je je vsak potreboval. Ko pa je sonce začelo pripekati, se je stopila.
22 Šesti dan so nabrali dvakrat toliko kruha,+ dva omera* na osebo. Zatem so vsi poglavarji ljudstva prišli k Mojzesu in mu to sporočili. 23 On pa jim je rekel: »Jehova je naročil: ‚Jutri bo popoln počitek, sveti šábat*, posvečen meni, Jehovu.+ Specite, kar hočete speči, in skuhajte, kar hočete skuhati;+ vse, kar ostane, pa dajte na stran in si prihranite do jutra.‘« 24 Tako so to prihranili do jutra, kot je Mojzes zapovedal. Ni se usmradilo in tudi črvi se niso zaredili. 25 Potem je Mojzes rekel: »Danes jejte to, kar ste si dali na stran, ker je danes šábat*, posvečen Jehovu. Danes ne boste nič našli na tleh. 26 Šest dni boste to nabirali. Toda sedmi dan, ko je šábat*,+ ne bo ničesar.« 27 Vseeno so sedmi dan nekateri šli nabirat, vendar niso nič našli.
28 Zato je Jehova Mojzesu rekel: »Kako dolgo ne boste hoteli izpolnjevati mojih zapovedi in mojih zakonov?+ 29 Ne pozabite, da sem vam jaz, Jehova, dal šábat*.+ Zato vam šesti dan dajem kruh za dva dni. Sedmi dan naj vsak ostane tam, kjer je. Nihče naj ne odhaja s svojega mesta.« 30 Tako je ljudstvo sedmi dan praznovalo šábat*.+
31 Izraelci so ta kruh poimenovali »mana«*. Bila je bela in podobna koriandrovemu semenu, okus pa je imela po medenih kolačih.+ 32 Mojzes je rekel: »Jehova je zapovedal naslednje: ‚Vzemite je en omer* in jo shranite za prihodnje rodove,+ da bodo videli kruh, s katerim sem vas hranil v pustinji, ko sem vas rešil iz egiptovske dežele.‘« 33 Aronu pa je naročil: »Vzemi vrč in daj vanj omer* mane ter jo položi pred Jehova, da se shrani za prihodnje rodove.«+ 34 Aron jo je, tako kot je Jehova zapovedal Mojzesu, položil pred poseben zaboj*,+ da bi se ohranila. 35 Izraelci so mano jedli 40 let,+ vse dokler niso prišli v naseljeno deželo.+ Mano so jedli, dokler niso prispeli do meje kánaanske dežele.+ 36 Omer je desetina efe*.