Julij

Jezus je popolnoma odseval razmišljanje in občutke svojega Očeta pri vsem, kar je rekel in naredil, k čemur spadajo tudi njegovi čudeži. (Jan. 14:9) Kaj se lahko naučimo iz Jezusovih čudežev? Jezus in njegov Oče nas imata zelo rada. Ko je bil Jezus na zemlji, je to, kako močna je njegova ljubezen do ljudi, pokazal s tem, da je s svojo čudežno močjo lajšal njihovo trpljenje. Nekoč sta ga slepa moška rotila za pomoč. (Mat. 20:30–34) Bodi pozoren, da sta se Jezusu zasmilila in nato ju je ozdravil. Grški glagol, ki je tukaj preveden z »zasmiliti se«, se nanaša na močno sočutje, ki ga oseba čuti globoko v sebi. Takšno globoko sočutje, ki je izraz ljubezni, je Jezusa tudi spodbudilo, da je nahranil lačne in ozdravil gobavca. (Mat. 15:32; Mar. 1:41) Lahko smo prepričani, da nas imata Jehova, ki je Bog »najgloblje sočutnosti«, in njegov Sin zelo rada in da ju boli, ko trpimo. (Luk. 1:78; 1. Pet. 5:7) Kako močno morata hrepeneti po tem, da odstranita vse težave človeštva! (w23.04 str. 3, odst. 4, 5)

S praktičnimi ukrepi lahko poskrbimo, da smo čim manj izpostavljeni napačnemu razmišljanju in zamislim, ki so priljubljene v Satanovem svetu. Svoj um lahko polnimo s koristnimi mislimi tako, da beremo in preučujemo Sveto pismo. Tudi obiskovanje shodov in oznanjevanje nam lahko pomagata, da zaščitimo svoj um. Če vse to delamo, nam Jehova obljublja, da ne bo pustil, da bi bili preizkušeni bolj, kot lahko prenesemo. (1. Kor. 10:12, 13) Vsi mi moramo bolj kot kdaj prej moliti, da bi v teh težkih zadnjih dneh ostali zvesti Jehovu. Jehova želi, da mu izlijemo svoje srce v molitvi. (Ps. 62:8) Prizadevaj si slaviti Jehova in se mu zahvaljuj za vse, kar dela. Prosi ga, naj ti pomaga, da boš pogumno oznanjeval. V molitvah se obračaj k njemu, da boš lahko premagal vsako težavo in se uprl vsaki skušnjavi. Redno moli k Jehovu. Nikomur in ničemur ne dovoli, da ti to prepreči. (w23.05 str. 7, odst. 17, 18)

Zakaj obiskujemo občinske shode? Predvsem zato, da slavimo Jehova. (Ps. 26:12; 111:1) Obiskujemo jih tudi zato, da se v teh težkih časih med seboj spodbujamo. (1. Tes. 5:11) Ko na shodih dvignemo roko in komentiramo, dosežemo oba cilja. Toda pri komentiranju se lahko srečamo z oviro. Mogoče nas je strah komentirati ali pa bi morda zelo radi sodelovali, vendar ne pridemo na vrsto tako pogosto, kot bi si želeli. Kaj nam lahko pomaga? Apostol Pavel je rekel, naj se osredotočimo na to, da se med seboj spodbujamo. Če se zavedamo, da lahko druge spodbudimo že s preprostimi besedami, s katerimi izrazimo svojo vero, se bomo lažje opogumili za komentiranje. Če pa se pogosto zgodi, da nas voditelj ne pokliče, smo lahko veseli, da imajo drugi v občini priložnost komentirati. (1. Pet. 3:8) (w23.04 str. 20, odst. 1–3)

Kralj je izdal obvestilo! Judje, ki so bili kakih 70 let ujetniki v Babilonu, so bili svobodni in so se lahko vrnili v Izrael, ki je bil njihova domovina. (Ezra 1:2–4) Kaj takega je lahko naredil samo Jehova. Babilonci običajno niso izpuščali svojih ujetnikov. (Iza. 14:4, 17) Ampak Babilon je zdaj padel in novi vladar je rekel Judom, da lahko odidejo. Vsi Judje, še posebej družinski poglavarji, so bili pred odločitvijo: zapustiti Babilon ali tam ostati. Ta odločitev morda ni bila tako enostavna. Mnogim je starost preprečevala, da bi se odpravili na takšno zahtevno potovanje. In ker je bila večina Judov rojena v Babilonu, je bil to edini dom, ki so ga poznali. Zanje je bil Izrael dežela njihovih prednikov. Nekateri Judje so v Babilonu očitno postali zelo uspešni, zato jim je bilo morda težko zapustiti udoben dom ali posel in se preseliti v neznano deželo. (w23.05 str. 14, odst. 1, 2)

Božja Beseda nas spodbuja, da še naprej razvijamo zdržljivost, sočutnost in ljubezen. V Luku 21:19 piše: »Z zdržljivostjo boste ohranili svoje življenje.« V Kološanom 3:12 piše: »Oblecite si najglobljo sočutnost.« V 1. Tesaloničanom 4:9, 10 pa piše: »Bog vas je že poučil, da imejte radi drug drugega. [...] Spodbujamo pa vas, bratje, da se v tem še bolj trudite.« Vse to je bilo napisano učencem, ki so že kazali zdržljivost, sočutnost in ljubezen. Ampak te lastnosti so morali še naprej razvijati. Enako je z nami. V pomoč ti bo, če boš preučil, kako so te lastnosti kazali kristjani v prvem stoletju. To ti bo pomagalo videti, kako jih lahko posnemaš, in biti pripravljen na veliko stisko. Tako boš do začetka velike stiske razvil zdržljivost. Odločen boš, da vztrajaš še naprej. (w23.07 str. 3, odst. 4, 8)

Ne glede na to, ali smo maziljenci ali »druge ovce«, moramo ostati na tej poti, ki nas skozi duhovni raj vodi v Božje kraljestvo. (Jan. 10:16) Od leta 1919 je že na milijone moških, žensk in otrok zapustilo Babilon Veliki, svetovni imperij krive religije, in začelo potovati po tej figurativni cesti. Ko so Judje zapuščali Babilon, je Jehova poskrbel, da so jim bile odstranjene ovire na poti. (Iza. 57:14) Kako pa je z današnjo »Potjo svetosti«? V več stoletjih pred letom 1919 je Jehova uporabil ljudi, ki so ga spoštovali, da so pomagali pripraviti pot iz Babilona Velikega. (Primerjaj Izaija 40:3.) Na tej duhovni cesti so opravili potrebna pripravljalna dela. Tako so lahko kasneje iskreni ljudje zapustili Babilon Veliki in vstopili v duhovni raj, kjer je bilo čisto čaščenje Jehova obnovljeno. (w23.05 str. 15, odst. 8–str. 16, odst. 9)

Jehova želi, da mu služimo prostovoljno in z veseljem. (2. Kor. 9:7) Ali naj bi se potem trudili doseči kakšen duhovni cilj, tudi če nam je težko? Razmisli o primeru apostola Pavla. Rekel je: »Svoje telo strogo discipliniram in ga usužnjujem.« (1. Kor. 9:25–27, op.) Pavel se je prisilil, da je delal to, kar je prav, tudi takrat, ko si je želel delati drugače. Ali je Jehova to odobraval? Prav gotovo! Pavla je za njegov trud nagradil. (2. Tim. 4:7, 8) Podobno Jehova ravna z nami. Vesel je, ko vidi, da se trudimo doseči svoj cilj tudi takrat, ko za to nimamo prave motivacije. Ve, da tega ne delamo vedno zato, ker bi nam bil všeč cilj, ampak ker imamo radi njega. Tako kot je blagoslovil Pavlov trud, bo blagoslovil tudi našega. (Ps. 126:5) In ko okusimo Jehovov blagoslov, mogoče dobimo tudi motivacijo. (w23.05 str. 29, odst. 9, 10)

Apostol Pavel je tiste, ki ne bodo preživeli Jehovovega dneva, primerjal z ljudmi, ki spijo. Človek, ki spi, se ne zaveda minevanja časa niti tega, kar se dogaja okrog njega. Zato takšni ljudje ne opazijo pomembnih dogodkov in se nanje ne morejo odzvati. V duhovnem smislu večina ljudi danes spi. (Rim. 11:8) Ne menijo se za dokaze, da živimo v »zadnjih dneh« in da bo kmalu prišla velika stiska. (2. Pet. 3:3, 4) Mi pa se zavedamo, da je navdihnjeni nasvet, da ostanemo budni, z vsakim dnem pomembnejši. (1. Tes. 5:6) Zato moramo ostati mirni in stabilni. Zakaj? Da se ne bi začeli vpletati v današnja politična ali družbena vprašanja. Pritisk, da bi se postavili na eno ali drugo stran, bo vse večji, medtem ko se približuje Jehovov dan. Vseeno nam ni treba skrbeti, kako se bomo odzvali. Božji duh nam lahko pomaga ostati mirni in stabilni ter sprejemati modre odločitve. (Luk. 12:11, 12) (w23.06 str. 10, odst. 6, 7)

Kaj ti pride na misel, ko slišiš ime Samson? Najverjetneje to, kako močan je bil. Ampak nekoč je sprejel slabo odločitev, ki je vodila do bolečih posledic. Kljub temu se je Jehova osredotočal na to, da je bil Samson na splošno zvest. In zato je dal njegovo zgodbo zapisati v Sveto pismo. Iz nje se lahko veliko naučimo. Jehova je uporabil Samsona, da je na neverjeten način pomagal svojemu izbranemu ljudstvu, Izraelcem. Stoletja po Samsonovi smrti je Jehova navdihnil apostola Pavla, da je Samsona omenil med izjemnimi zgledi vere. (Heb. 11:32–34) Samsonov zgled nam je lahko v veliko spodbudo. Tudi ko je bil v težkih okoliščinah, se je zanašal na Jehova. Od njega se lahko še veliko naučimo. (w23.09 str. 2, odst. 1, 2)

Zdržljivost lahko razvijamo tako, da se z Jehovom pogosto in iskreno pogovarjamo o svojih skrbeh. (1. Tes. 5:17) Mogoče trenutno ne doživljaš nobene hude preizkušnje. Ampak ali Jehova prosiš za vodstvo, tudi če si samo vznemirjen, zmeden ali pa enostavno ne veš, kaj bi naredil? Če že danes redno prosiš Boga, da ti pomaga pri vsakodnevnih težavah, se boš na njegovo pomoč zanašal tudi v prihodnosti, ko se boš soočal z večjimi preizkušnjami. Prepričan boš, da točno ve, kdaj in kako ti lahko najbolje pomaga. (Ps. 27:1, 3) Če zdržimo v preizkušnjah danes, je več verjetnosti, da bomo zdržali tudi v prihajajoči veliki stiski. (Rim. 5:3) Zakaj lahko to trdimo? Mnogi bratje in sestre so ugotovili, da jih je vsaka preizkušnja pripravila na naslednjo. Ker so jo zdržali z Jehovovo pomočjo, jim je to okrepilo vero, da jim Jehova želi pomagati. Vera pa jim je pomagala zdržati naslednjo preizkušnjo. (Jak. 1:2–4) (w23.07 str. 3, odst. 7, 8)

Ponižnost in sočutnost spodbujata Jehova, da je razumen. Njegova ponižnost je na primer bila očitna, ko se je odločil uničiti hudobne ljudi v Sodomi. V mesto je poslal dva angela, da bi pravičnemu Lotu naročila, naj pobegne v gore. Toda Lota je bilo tega strah. Zato je vztrajno prosil, da z družino pobegne v Zoar, majhno mesto, ki bi prav tako moralo biti uničeno. Jehova bi lahko od Lota zahteval, da naredi točno tako, kot mu je rekel. Ampak tega ni naredil. Uslišal je Lotovo prošnjo, čeprav je to pomenilo, da ne bo uničil Zoarja. (1. Mojz. 19:18–22) Stoletja kasneje je Jehova sočutje pokazal prebivalcem Niniv. K njim je poslal svojega preroka Jona s sporočilom, da bo mesto kmalu doletelo uničenje. Ampak ko so se Ninivljani pokesali, so se Jehovu zasmilili in zato je mestu prizanesel. (Jona 3:1, 10; 4:10, 11) (w23.07 str. 21, odst. 5)

Kaj se lahko naučimo od Joaša? Bil je podoben drevesu s plitkimi koreninami, ki mora biti podprto s kolom. Ta kol je bil Jojada. Ko ga ni bilo več in je zapihal veter odpadništva, se je Joaš prevrnil. To je močan pouk, da Boga ne bi smeli globoko spoštovati samo zato, ker ga globoko spoštujejo soverniki in družinski člani. Da bi ostali duhovno močni, moramo tudi sami skrbeti, da smo vdani Bogu in ga globoko spoštujemo. Pri tem so nujni redno osebno preučevanje, poglobljeno premišljevanje in molitev. (Jer. 17:7, 8; Kol. 2:6, 7.) Jehova od nas pravzaprav ne pričakuje veliko, kot to pokažejo naslednje besede: »Globoko spoštuj pravega Boga in izpolnjuj njegove zapovedi, saj je to najpomembnejše v človekovem življenju.« (Prid. 12:13) Če bomo Boga globoko spoštovali, bomo lahko prestali prihodnje preizkušnje ter ostali značajni. Nič ne bo moglo poškodovati našega prijateljstva z Jehovom. (w23.06 str. 19, odst. 17–19)

Božje zagotovilo se začne z besedami: »Tisti, ki je sedel na prestolu, je rekel.« (Raz. 21:5a) To je eden od samo treh primerov, ko v videnjih v knjigi Razodetje govori sam Jehova. Torej tega zagotovila ni dal kakšen mogočen angel niti obujeni Jezus, ampak sam Jehova! Zaradi tega dejstva lahko zaupamo besedam, ki sledijo. Zakaj? Ker Jehova »ne more lagati«. (Titu 1:2) Torej lahko besedam, ki so zapisane v Razodetju 21:5, 6, povsem zaupamo. Razmislimo o izjavi »Vse delam novo«. V grščini se pred to izjavo nahaja beseda, ki se v knjigi Razodetje pogosto uporablja in se lahko prevede z »glej« ali »poglej«. In kaj sledi? Božja izjava: »Vse delam novo.« Res je, da Jehova govori o prihodnjih spremembah, ampak on je tako prepričan, da se bo njegova obljuba izpolnila, da govori, kot da se že izpolnjuje. (Iza. 46:10) (w23.11 str. 3, odst. 7–str. 4, odst. 8)

Apostol Peter se je boril s svojimi šibkostmi. Razmisli o nekaj primerih. Ko je Jezus povedal, kako bo trpel in umrl, da bi se izpolnila prerokba, ga je Peter pograjal. (Mar. 8:31–33) Peter in drugi apostoli so se vedno znova prepirali o tem, kdo je večji. (Mar. 9:33, 34) Zadnjo noč pred Jezusovo smrtjo je Peter nepremišljeno nekemu človeku odsekal uho. (Jan. 18:10) Isto noč ga je premagal strah pred ljudmi, zaradi česar je trikrat zanikal, da pozna svojega prijatelja Jezusa. (Mar. 14:66–72) Zatem se je bridko razjokal. Jezus ni obupal nad svojim malodušnim apostolom. Po vstajenju mu je dal priložnost, da mu pokaže, da ga ima še vedno rad. Povabil ga je, da ponižno pase njegove ovce. (Jan. 21:15–17) Peter se je na to vabilo pozitivno odzval. Na binkošti je bil v Jeruzalemu in tako med prvimi, ki so bili maziljeni s svetim duhom. (w23.09 str. 22, odst. 6, 7)

Apostol Peter je sostarešine spodbujal: »Pasite Božjo čredo.« (1. Pet. 5:1–4) Če si starešina, vemo, da imaš rad svoje brate in sestre in da jih želiš pasti. Vendar imaš mogoče včasih občutek, da si tako zaposlen ali utrujen, da ne zmoreš opravljati te naloge. Kaj lahko narediš? Svoje skrbi povej Jehovu. Peter je napisal: »Če kdo služi, naj se pri tem zanaša na moč, ki jo daje Bog.« (1. Pet. 4:11) Bratje in sestre imajo mogoče težave, ki se jih v tem svetu ne da popolnoma rešiti, in ne veš, kako bi jim pomagal. Zapomni si, da za njih skrbi tudi »glavni pastir«, Jezus Kristus. Za njih lahko naredi veliko več od kogar koli, in to že sedaj pa tudi v novem svetu. Bog od starešin pričakuje samo to, da imajo radi sovernike, jih pasejo in so »čredi za zgled«. (w23.09 str. 30, odst. 13, 14)

Paziti se moramo človeškega razmišljanje. Če gledamo na stvari po človeško, se lahko zgodi, da pozabimo na Jehova in njegova merila. (1. Kor. 3:19) »Modrost tega sveta« ljudi pogosto spodbuja k temu, da zadovoljijo svoje telesne želje. Nekateri kristjani v Pergamonu in Tiatiri so se nalezli miselnosti ljudi iz svoje okolice, ki so bili nemoralni in so častili malike. Jezus je kristjane v obeh občinah ostro pokaral, ker so tolerirali spolno nemoralo. (Raz. 2:14, 20) Tudi danes smo v nevarnosti, da se nalezemo napačne miselnosti. Sorodniki in znanci morda trkajo na naša čustva in nas skušajo navesti na kompromis. Mogoče trdijo, da ni nič narobe, če popustimo svojim željam, in da so svetopisemska moralna merila zastarela. Obstaja pa še ena nevarnost. Včasih morda razmišljamo, da navodila, ki nam jih daje Jehova, niso dovolj. Mogoče nas celo mika, da bi šli »dlje od tega, kar piše v Svetih spisih«. (1. Kor. 4:6) (w23.07 str. 16, odst. 10, 11)

Marija, Jezusova mama, je potrebovala moč. Ni bila poročena, ampak kljub temu bo zanosila. Ni imela nobenih izkušenj z vzgojo otrok, ampak skrbeti bo morala za fantka, ki bo kasneje postal Mesija. In glede na to, da še nikoli ni imela spolnih odnosov, kako bo vse to pojasnila svojemu zaročencu Jožefu? (Luk. 1:26–33) Kako je Marija dobila moč? Pomoč je poiskala pri drugih. Na primer, Gabriela je prosila za dodatne informacije glede te naloge. (Luk. 1:34) Kmalu zatem je odpotovala v judovsko hribovje, da bi obiskala sorodnico Elizabeto. Ta jo je pohvalila in je po Jehovovem navdihnjenju izrekla spodbudno prerokbo glede njenega še nerojenega sina. (Luk. 1:39–45) Marija je rekla, da je Jehova »s svojo roko naredil mogočna dela«. (Luk. 1:46–51) Po Gabrielu in Elizabeti jo je okrepil. (w23.10 str. 14, odst. 10–str. 15, odst. 12)

Majhno število Kristusovih učencev je maziljenih s svetim duhom in so z Jehovom v posebnem odnosu. Vsega skupaj jih je 144.000 in bodo z Jezusom v nebesih služili kot duhovniki. (Raz. 14:1) Medtem ko so na zemlji, jih Bog mazili s svojim duhom in jih posvoji. Sveto v svetem šotoru simbolizira ta posebni odnos, ki ga imajo z Bogom. (Rim. 8:15–17) Najsvetejše pa simbolizira nebesa, kjer živi Jehova. »Zavesa«, ki je ločevala Sveto od Najsvetejšega, simbolizira Jezusovo fizično telo. Vse dokler je bil v tem telesu, ni mogel vstopiti v nebesa kot veličastni veliki duhovnik duhovnega templja. S tem, da je svoje fizično telo žrtvoval za človeštvo, je vsem maziljenim kristjanom odprl pot v nebeško življenje. Svojo nebeško nagrado pa lahko prejmejo samo, če se tako kot on odrečejo svojemu fizičnemu telesu. (Heb. 10:19, 20; 1. Kor. 15:50) (w23.10 str. 28, odst. 13)

Gideon se je odzval blago, ko so ga Efraimci kritizirali. (Sodn. 8:1–3) Ni se razjezil. Ponižno je prisluhnil njihovim skrbem in taktno pomiril napeto situacijo. Modri starešine posnemajo Gideona tako, da pozorno prisluhnejo drugim in se na kritiko odzovejo blago. (Jak. 3:13) Tako prispevajo k miru v občini. Ko so drugi Gideona slavili za zmago nad Madijanci, je usmeril pozornost na Jehova. (Sodn. 8:22, 23) Kako ga lahko postavljeni bratje posnemajo? Zasluge za svoje dosežke lahko pripišejo Jehovu. (1. Kor. 4:6, 7) Če na primer drugi hvalijo starešina, ker zna dobro poučevati, lahko pozornost usmeri na vir pouka, Božjo Besedo, ali na usposabljanje, ki ga prejmemo v Jehovovi organizaciji. Starešine lahko od časa do časa razmislijo, ali usmerjajo nase pretirano pozornost. (w23.06 str. 4, odst. 7, 8)

Če naša molitev ni uslišana, se lahko vprašamo: Ali prosim za pravo stvar? Pogosto mislimo, da vemo, kaj je najboljše za nas. Vendar to, za kar molimo, mogoče dolgoročno ne bo najboljše za nas. Mogoče molimo, naj Jehova našo težavo reši na določen način, ampak zavedati se moramo, da morda obstaja boljša rešitev od tiste, ki jo imamo v mislih. Nekatere stvari, za katere molimo, pa morda niso v skladu z Jehovovo voljo. (1. Jan. 5:14) Na primer, razmislimo o starših, ki Jehova prosita, da bi njun otrok ostal v resnici. Seveda ni narobe, da prosita nekaj takega. Ampak Jehova nikogar od nas ne sili, da mu služi. Želi, da si vsi mi, tudi naši otroci, sami izberemo, da ga bomo častili. (5. Mojz. 10:12, 13; 30:19, 20) Zato bi starša lahko Jehova prosila, naj jima pomaga doseči otrokovo srce, tako da ga bo vzljubil in postal njegov prijatelj. (Preg. 22:6; Efež. 6:4) (w23.11 str. 21, odst. 5, str. 23, odst. 12)

Zakaj je to, da tolažimo druge, pomemben vidik naše ljubezni? Glede na neki biblijski priročnik beseda, ki jo je Pavel uporabil za »tolažite«, pomeni »biti komu ob strani in ga spodbujati, ko je v težkih preizkušnjah«. Ko sovernika, ki je v stiski, tolažimo, mu s tem pomagamo, da vstane in hodi naprej po poti življenja. Vsakič, ko bratu ali sestri ponudimo svojo ramo, na kateri se lahko zjoče, mu s tem pokažemo, kako zelo ga imamo radi. (2. Kor. 7:6, 7, 13) To, da druge tolažimo, je tesno povezano s sočutjem. Zakaj lahko to rečemo? Sočutna oseba hoče druge potolažiti in jim olajšati trpljenje. Preden torej začnemo koga tolažiti, moramo čutiti sočutje. Da obstaja povezava med tem dvojim, lahko vidimo iz tega, kako je Pavel opisal Jehova. Pavel je pojasnil, da Jehova sočutje, ki ga ima do ljudi, spodbuja, da jih tolaži. Za Jehova je rekel, da je »Oče, ki kaže najgloblje usmiljenje, in Bog vse tolažbe«. (2. Kor. 1:3) (w23.11 str. 9, odst. 8–str. 10, odst. 10)

Vsi Kristusovi sledilci lahko pričakujemo stiske. Razmisli o tem, kaj je apostol Pavel napisal Tesaloničanom: »Ko smo bili z vami, smo vam že vnaprej govorili, da bomo trpeli stiske, in kot veste, se je to tudi zgodilo.« (1. Tes. 3:4) Korinčanom pa je napisal: »Želimo, bratje, da veste, kakšna stiska nas je doletela [...], tako da smo celo mislili, da bomo umrli.« (2. Kor. 1:8; 11:23–27) Tudi danes lahko kristjani pričakujemo takšne ali drugačne stiske. (2. Tim. 3:12) Ker si začel slediti Jezusu, mogoče prijatelji in sorodniki s teboj grdo ravnajo. Ali imaš zaradi tega, ker hočeš biti pošten v vsem, težave v službi? (Heb. 13:18) Ali zaradi tega, ker drugim govoriš o svojem upanju, doživljaš nasprotovanje oblasti? Pavel je rekel, da bi se morali ne glede na to, kakšne stiske doživljamo, veseliti. (w23.12 str. 10, odst. 9–str. 11, odst. 10)

Jakob se je spoprijemal s številnimi težavami. Njegova sinova Simeon in Levi sta nekoč nakopala sramoto družini in Jehovu. Poleg tega je Jakobova ljubljena žena Rahela umrla med porodom njunega drugega otroka. In na stara leta se je bil Jakob zaradi hude lakote prisiljen preseliti v Egipt. (1. Mojz. 35:16–19; 37:28; 45:9–11, 28) Kljub vsem težavam Jakob nikoli ni izgubil vere v Jehova in njegove obljube. Zato mu je bil Bog naklonjen. V materialnem pogledu ga je blagoslovil. In samo pomisli, kako hvaležen je moral biti Jakob Jehovu, ko je bil spet lahko skupaj z Jožefom, za katerega je dolgo mislil, da je mrtev! Tesno prijateljstvo z Jehovom je Jakobu omogočalo, da se je uspešno boril s svojimi težavami. (1. Mojz. 30:43; 32:9, 10; 46:28–30) Če ves čas skrbimo za to, da smo blizu Jehovu, lahko tudi mi vztrajamo, ko nepričakovano pridejo težave. (w23.04 str. 15, odst. 6, 7)

V 23. psalmu je David izrazil svojo prepričanost, da ga ima Jehova rad in da zanj ljubeče skrbi. Opisal je močno vez med sabo in svojim Pastirjem, Jehovom. Popolnoma se je zanašal nanj in pustil, da ga vodi. To mu je dajalo občutek varnosti. Vedel je, da ga bo Jehovova vdana ljubezen spremljala vse dni njegovega življenja. Zakaj je bil glede tega tako prepričan? David je čutil, da ima vse, kar potrebuje, ker je Jehova vedno skrbel za to. Vedel je tudi, da je Jehova njegov prijatelj in da ga podpira. Zato je bil prepričan, da bo Jehova še naprej skrbel zanj ne glede na to, kaj ga bo doletelo v prihodnosti. Ta njegova prepričanost je bila tako močna, da je premagala vse njegove skrbi in ga napolnila s srečo in zadovoljstvom. (Ps. 16:11) (w24.01 str. 28, odst. 12–str. 29, odst. 13)

Od druge svetovne vojne naprej smo Jehovove priče po svetu izkoristile to obdobje miru in svobode za oznanjevanje. Dejansko zdaj oznanjujemo prav po vsem svetu. Današnji Vodstveni organ se pusti voditi Kristusu. Ko za bratovščino pripravlja navodila, razišče, kako na zadevo gledata Jehova in Jezus, in to upošteva. Okrajni nadzorniki in starešine pa dobljena navodila posredujejo občinam. Maziljeni starešine in v širšem smislu vsi starešine so v Kristusovi »desnici«. (Raz. 2:1) Vsi ti bratje so nepopolni in delajo napake, tako kot so jih Mojzes, Jozue in tudi apostoli. (4. Mojz. 20:12; Joz. 9:14, 15; Rim. 3:23) Kljub temu Kristus skrbno vodi zvestega in preudarnega sužnja in vse postavljene starešine. To bo delal tudi naprej. Zato lahko povsem zaupamo bratom, ki jih je postavil, da nas vodijo. (w24.02 str. 23, odst. 13–str. 24, odst. 14)

Kako lahko danes razveseljujemo Jehova? En način je ta, da drugim govorimo o njem s hvaležnostjo in ljubeznijo. Ne pozabimo, da je na oznanjevanju naš glavni cilj to, da se ljudje zbližajo z Jehovom. (Jak. 4:8) Zato jim iz Svetega pisma pokažimo, kakšen je Jehova, pri tem pa poudarimo njegove lepe lastnosti, kot so ljubezen, pravičnost, modrost in moč. Jehova razveseljujemo tudi tako, da ga posnemamo v vsakodnevnem življenju. Ko tako ravnamo, lahko ljudje opazijo, da smo drugačni, in se morda sprašujejo, zakaj. (Mat. 5:14–16) S tem se nam mogoče odpre priložnost, da jim pojasnimo, zakaj se vedemo drugače. Zasluge pripišemo Jehovu in ga tako hvalimo. Ko ljudje to izvejo, si morda tudi oni želijo postati njegovi prijatelji. Kako zelo je Jehova vesel, ko ga tako hvalimo! (1. Tim. 2:3, 4) (w24.02 str. 10, odst. 7)

Da bi postal zrel odrasel kristjan, si moraš pridobiti določene veščine. Te ti bodo pomagale, da boš dobro opravljal odgovornosti v občini, obdržal službo, s katero preživljaš sebe ali svojo družino, in imel lepe odnose z drugimi. Na primer, nauči se dobro brati in pisati. Sveto pismo pravi, da srečen in uspešen človek vsak dan nekaj časa posveti branju Božje Besede in premišljevanju o prebranem. (Ps. 1:1–3) Če vsak dan bere Sveto pismo, bo spoznal, kako Jehova razmišlja. In to mu lahko pomaga, da razmišlja razumno in upošteva svetopisemska načela. (Preg. 1:3, 4) Duhovno usposobljeni bratje znajo sovernikom pomagati na podlagi svetopisemskih smernic in nasvetov. Če znaš dobro brati in pisati, boš lahko pripravil poučne govore in komentarje, ki bodo drugim okrepili vero. Prav tako si boš lahko delal zapiske, ki ti bodo pomagali, da boš imel močnejšo vero in spodbujal druge. (w23.12 str. 26, odst. 9–str. 27, odst. 11)

Ko te je strah, premišljuj o tem, kaj bo Jehova naredil v prihodnosti, ko ne bo več Satana. Leta 2014 smo imeli na regionalnem zborovanju prikazano, kako se oče s svojo družino pogovarja o tem, kako bi se glasile vrstice iz 2. Timoteju 3:1–5, če bi napovedovale, kakšno bo življenje v raju: »V novem svetu nas čakajo najsrečnejši časi. Ljudje bodo namreč nesebični, ljubili bodo duhovne zaklade, skromni bodo, ponižni, hvalili bodo Boga in bodo poslušni staršem. Prav tako bodo hvaležni, zvesti, drugim bodo kazali naravno naklonjenost, pripravljeni bodo popustiti, o drugih bodo vedno govorili dobro, znali se bodo obvladati, blagi bodo, radi bodo imeli to, kar je dobro, vredni bodo zaupanja, upoštevali bodo mnenje drugih, na druge bodo gledali kot na boljše od sebe, ljubili bodo Boga namesto užitkov in vdani mu bodo iz srca. S takšnimi ljudmi se druži.« Ali se z družino ali soverniki pogovarjaš, kako bo živeti v novem svetu? (w24.01 str. 6, odst. 13, 14)

V Svetem pismu piše: »Jehova se veseli svojega ljudstva.« (Ps. 149:4) To je res spodbudno dejstvo. Vseeno pa so nekateri včasih tako potrti, da se sprašujejo: Ali se Jehova veseli tudi mene osebno? Takšni občutki so mučili že zveste Božje služabnike v preteklosti. (1. Sam. 1:6–10; Job 29:2, 4; Ps. 51:11) Sveto pismo nas ne pušča v dvomih glede tega, da si nepopolni ljudje lahko pridobijo Jehovovo naklonjenost. Kako? Morajo si pridobiti vero v Jezusa Kristusa in se krstiti. (Jan. 3:16) Tako pred vsemi pokažejo, da so se pokesali svojih grehov in se posvetili Jehovu. (Apd. 2:38; 3:19) Jehova je bil zelo vesel, ko si naredil te korake in postal njegov prijatelj. Vse dokler se po najboljših močeh trudiš izpolnjevati posvetitveno zaobljubo, je zadovoljen s tabo in te ima za svojega tesnega prijatelja. (Ps. 25:14) (w24.03 str. 26, odst. 1, 2)

Jezusove učence iz prvega stoletja posnemamo tako, da še naprej oznanjujemo, tudi če oblasti od nas zahtevajo, da nehamo. Prepričani smo lahko, da nam bo Jehova pomagal oznanjevati. Zato molimo k njemu za pogum in modrost. Prosimo ga za pomoč, ko imamo težave. Mnogi med nami se spoprijemajo s fizičnimi ali čustvenimi težavami, izgubo ljubljene osebe, težkimi družinskimi razmerami, preganjanjem ali kako drugo težavo. Pandemije in vojne pa lahko prispevajo k temu, da so takšne težave še hujše. Svoje občutke povej Jehovu, tako kot bi to povedal tesnemu prijatelju. Bodi prepričan, da bo Jehova »vse uredil«. (Ps. 37:3, 5) Vztrajna molitev nam bo pomagala, da bomo potrpeli v stiski. (Rim. 12:12) Jehova ve, kaj prestajajo njegovi častilci – »njihov klic na pomoč sliši«. (Ps. 145:18, 19) (w23.05 str. 5, odst. 12–str. 6, odst. 15)

Ko se odločamo o čem pomembnem, je dobro, da ugotovimo, kako Jehova gleda na stvar, in to upoštevamo pri odločitvi. (Efež. 5:17) Kako lahko to ugotovimo? V Svetem pismu moramo poiskati načela, ki se tičejo naše situacije, in razmisliti o njih. Če jih bomo upoštevali, bomo zelo verjetno sprejeli modro odločitev. Naš sovražnik Satan nas hoče čim več zaposliti s stvarmi, ki jih ponuja ta svet, zato da ne bi imeli več časa za duhovne dejavnosti. (1. Jan. 5:19) Hitro bi se lahko zgodilo, da se kristjan začne več ukvarjati z imetjem, izobrazbo in kariero kot pa s tem, kar lahko naredi za Jehova. Če se mu to zgodi, je to znak, da se je nalezel posvetnega razmišljanja. Omenjene stvari sicer niso nujno napačne, ne smejo pa nam biti prioriteta. (w24.03 str. 24, odst. 16, 17)